Naj najprej razjasnim, kaj meni pomeni predanost poslu, ideji, podjetju.
Žal najpogosteje srečujemo v tej zvezi napačen prevod iz angleščine oziroma poimenovanje. Passion v poslu skoraj nikoli ni strast.
Googlov prevajalnik sicer enostavno ponudi passion kot edino opcijo – strast.
Pogled v Websterjev ali kateri drugi, resen slovar pa bo razodel, da strast pritiče razvneti osebi med seksom, ali da nekdo strastno obožuje opero.
Passion označuje tudi trpljenje, na primer Kristusov križev pot. Ali pa škofjeloški srednjeveški pasjon.
Skratka, menim, da je veliko bolj ustrezna beseda za zlorabljeno besedo strast v podjetništvu – predanost.
Predanost poslovni ideji (zgolj zaradi zaslužka ali zaradi želje, da bi z uresničitvijo s tem pomagali širši skupnosti), predanost kolektivu (vsi za enega, eden za vse), predanost socialni ideji podjetništva ali zadružništva (skrb za eksistenco zaposlenih in njihove družine).
Saj, ne rečem, da ni ob realizaciji zastavljenega, smelo postavljenega (vmesnega) cilja tudi nekaj podjetniške strasti, vendar tudi podjetniške izpraznjenosti.
Predanost v podjetništvu je tista, ki nas žene naprej.
Predanost podjetniški ideji zažari, ko se podjetnik sooči s težkim problemom, na primer z zamujanjem roka predaje produkta.
Takrat mora napeti vse sile, mobilizirati vse rezerve, pridobiti vso možno pomoč in vložiti v posel vse in več, več kot drugi.
Več srca, več duše, več časa,… in podjetnikov vzor bo tisti, ki bo motiviral sodelavce za doseganje zastavljenega cilja.
Predan vodja v primerjavi z nezainteresiranim, mlačnim menedžerjem bo potegnil kolektiv za seboj, da mu bodo ljudje zaupali in zares dobro opravljali svoje naloge.
Toda, ta predanost, deloma celo zares strast imenovana, lahko s časom premine, izgine, zamre.
Razlogi za to so morda izgorelost, ko podjetniku zaradi dolgih let nenehnega samo priganjanja, vseobsegajočega stresa in nakopičenih problemov poide volje za spopadanje z njimi. Temu se lahko posledično pridružijo tudi družinske težave.
Naj v pomoč z vami delim nekatera moja in tudi spoznanja drugih podjetnikov!
Vsak vodja ima vizijo, mora jo imeti, da bo udejanil napore pri realizaciji poslovne ideje in koristi, ki jih ta prinaša tudi širše, ne le podjetju.
Vizija je svetilnik na poti, do tja pa so posute skrite čeri in trenutki dobrega vetra.
Pot je potrebno razdeliti v niz manjših ciljev in imeti daleč pred seboj velikega – svetilnik.
Če bi se leta in leta gnal le za velikim, bi ekipa – in ne samo ekipa – izgubljala motivacijo, v ljudi bi se naselila malodušnost in stres bi jo razjedal.
Vizijo je smotrno deliti s sodelavci, enako tudi manjše cilje na poti. To krepi pripadnost podjetju, dviguje motivacijo in ob manjših težavah ladjo zapuščajo le podgane, ki bi jih itak ne želeli imeti v ekipi.
In ko dosežemo cilj, manjši cilj na poti, pa naj bo to obseg letne prodaje, lansiranje novega produkta, zaposlitev dosedanjih prekrarcev, združitev ali razdelitev podjetja, proslavite to skupaj z ekipo.
Potrepljajte zaslužne po rami, da še bolj podžgete svojo in njihovo predanost.
Dosežke je potrebno proslaviti, javno pohvaliti prispevke posameznikov, grajati pa jih je treba bolj diskretno.
Praznovanje majhnih stvari vas lahko spomni, da to, kar počnete, teče po začrtani poti in ni le neka neskončna naloga, ki jo morate opraviti.
Trepljanje zaslužnih in primerno grajanje zaviralcev in demotivatorjev ni dovolj.
Ne samo, da morate delo in opravila razdeliti med vse, glede na njihove sposobnosti in položaj, deliti morate tudi odgovornost za dosežke in dnevna opravila.
Delite z ekipo potrebne informacije, tudi slabe, da se pripravijo in so sposobni ukrepanja. Ne, da jih strašite, ampak da jim zbudite zaupanje, da veste, kaj delate in pravočasno ukrepate.
Ljudje, zaposleni, praviloma bolje delajo, če jim neprestano ne dihate za ovratnik in zahtevate pojasnila za vsako njihovo dejanje.
Nadzor si ustvarite z rednim poročanjem. Kako pogostim, je stvar vašega posla, nalog posameznika, njegovih sposobnosti in njegovega načina dela.
Tako bi moral nov človek v prodaji, dokler se ne izkaže, da je vreden zaupanja, poročati o opravljen delu pogosto, vsaj tedensko, da ga lahko usmerjate in mu pomagate.
Razvojni inženir, ki je že nekaj let v podjetju, pa lahko poroča redkeje.
Zaupajte svoji ekipi, da bo dala vse od sebe pri svojih nalogah. To lahko pomaga zmanjšati breme vodenja z vaših ramen. Ampak vzpostavite način kontrole, da vas kdo zares ne prizadene.
Kakorkoli se zdi, da so timski sestanki, tako imenovani kolegiji, preživeta praksa, izguba časa sodelujočih, pa so odlična priložnost za soočanje z (morda) prikritimi težavami, priložnost za ukrepanje zoper težave, in priložnost za motiviranje vseh prisotnih za krepitev teamov in predanosti viziji podjetja.
Naj bodo redni, dobro organizirani so lahko so kratki in učinkoviti.
Omislite si nekakšen podporni sistem zase. Človeka ali ljudi, ki vas bodo poslušali, ko boste čutili potrebo po izpovedi, in ki vam bodo priskočili na pomoč z nevtralnim nasvetom.
Tak človek, ki ne dela v podjetju ali je kako drugače vezan nanj, lahko odpre nove poglede na morebitne težave in vam pomagal obnoviti predanost.
Nekateri vodje prakticirajo tudi zamenjave.
Pravzaprav jih vsi, za kratek čas, ko gremo na nekajdnevno službeno pot ali nekaj dni dopusta. Za poveljujočega določimo zanesljivega sodelavca, ki ima dovolj avtoritete, da bo vodil podjetje. To vas bo razbremenilo stalnega stresa.
In ko smo pri dopustu – zelo pomembno je ohraniti ali ponovno postaviti ravnovesje med osebnim in poslovnim življenjem.
Redki so »normalni« podjetniki, ki delajo manj kot je običajni delavnik, raje nekaj ur več, saj je »treba toliko tega narediti«.
Normalnost podjetništva je v praksi drugačna.
Preobremenjenost se odraža v osebnem življenju, molče ali glasno trpi vaša družina, zanemarite prijateljske stike… in zbolite… ali se zrušite od stresa in izčrpanosti.
Ne pozabite na družino, fotografija na delovni mizi ni dovolj, potrebujejo vas v živo, vaš glas, vašo pomoč in vaš objem, … preden bo prepozno.
Vito Komac, urednik portala Podjetnik.net
