Knjiga razkriva številne pasti, v katere se zaradi nepoznavanja prava lahko ujamemo. Z dovoljenjem avtorja bomo v nadaljevanjih objavili četrto poglavje. Morda še mnenje enega od bralcev knjige Odvetniške skrivnosti, ki so objavljena na spletni strani knjige.
“Če ste podjetnik in vam je mar za vašo prihodnost, morate to knjigo prebrati takoj…”
Mirko Marolt, lastnik in direktor družbe Marolt Beton, d. o. o.
Zajčja luknja št. 2: Ali je lahko vaš zakonec lastnik vašega podjetja?
Verjetno poznate zgodbo lastnika Amazona Jeffa Bezosa. Njegova žena je po ločitvi v trenutku postala tretja najpremožnejša Zemljanka in tretja najvplivnejša delničarka Amazona, saj je prejela delnice družbe v vrednosti 35,6 milijarde dolarjev. To je resnično izjemen primer.
Svojim strankam vedno pravim: »Svojega zakonca spoznaš šele, ko ga srečaš na sodišču.«
Gregor Verbajs
Verjamem, da po svetu obstaja veliko uspešnih družinskih podjetij, kjer mož in žena, pa tudi njuni otroci, uspešno vodijo podjetje.
A se vse lahko hitro obrne, če pravna razmerja med družinskimi člani niso ustrezno določena.
Pred časom je v pisarno prišla Barbara in mi zaupala neverjetno zgodbo. Barbara je bila poročena 30 let in v tem času sta z možem ustvarila družino, v kateri sta se jima rodila dva otroka.
Z možem sta zgradila pol milijona evrov vredno hišo. Barbara in njen mož sta skupaj ustvarila tudi gospodarsko družbo s tremi milijoni evrov letnih prihodkov in izdatnim letnim dobičkom.
V letih, ko sta z možem na noge postavljala posel v gospodarski družbi, je Barbara v celoti skrbela za družino in računovodstvo gospodarske družbe.
Ker je bila Barbara vsa leta doma in skrbela za družino ter možu pomagala pri vodenju skupnega podjetja, ni bila nikjer formalno zaposlena.
Zakaj mož Barbare ni zaposlil, mi ni znano, vendar je imela vedno dovolj denarja, zato se s tem ni ukvarjala.
Barbarin mož je bil pogosto odsoten in ga ni bilo skoraj nikoli doma. Delal je od jutra do večera, tudi ob koncu tedna. Bil je popolnoma predan podjetju in temu, da bi podjetje postalo še večje in še boljše. Barbara pa je skrbela za družino in računovodstvo podjetja.
Po 30 letih skupnega dela in odrekanja se je Barbara pri svojih 55 letih odločila, da želi živeti svoje življenje, da se noče več odrekati stvarem, da želi potovati in ne želi biti vedno sama doma. Želela se je ločiti.
Mož je novico sprejel presenetljivo mirno in razumljivo. Zavedal se je, da se je zakonska zveza že dolgo nazaj končala in sta bila samo še sostanovalca, ki sta skrbela za otroke. Ko pa so otroci odrasli in odšli na svoje, med njima ni bilo več nobene povezanosti.
Z Barbaro sva torej izračunala vrednost skupnega premoženja in ugotovila, da je premoženje, ki je bilo formalnopravno v celoti pisano na moža, znašalo štiri milijone evrov. Barbara je bila upravičena do polovice.
Možu sva poslala vljuden dopis, v katerem sva zahtevala, da Barbari izplača dva milijona evrov, on pa obdrži skupno hišo in podjetje.
Mož se je strinjal s predlogom, saj ni želel, da bi Barbara vstopila v lastništvo podjetja, prav tako pa je želel obdržati hišo.
Barbarina otroka sta se postavila na očetovo stran, saj sta bila oba zaposlena pri očetu in nista želela, da bi gospodarska družba razpadla zaradi izplačila polovičnega deleža na skupnem premoženju materi.
Nista želela tvegati dobrega vira dohodka in visokega življenjskega standarda, na katerega sta se navadila. Otroka sta celo obtožila mamo, da si želi finančnega propada očeta, a ta grdi del zgodbe bom preskočil in prešel na bistvo. Ločitve so lahko zelo čustvene, čeprav se največkrat končajo s poravnavo.
Med mediacijo smo se pogajali o načinu delitve skupnega premoženja.
Glede hiše sta se nekdanja zakonca hitro dogovorila, da ostane možu, Barbara pa dobi izplačan svoj delež v višini 250 tisoč evrov.
Glede delitve premoženja skupne gospodarske družbe pa je nastala težava.
Mož namreč ni imel 1,75 milijona evrov, ki bi jih moral izplačati Barbari.
Hkrati pa ni želel, da Barbara pridobi polovični poslovni delež v gospodarski družbi in postane družbenica, saj bi mu tako onemogočila sprejemanje odločitev, kot bi si jih sam želel.
Mož se je počutil ogroženega.
Imel je le dve možnosti: ali izplača Barbaro ali pa ji da polovični poslovni delež v družbi, do katerega bi bila Barbara upravičena, če bi sprožila pravdni postopek.
Sodni postopki bi lahko trajali več let, medtem pa bi skupna gospodarska družba lahko propadla. Na srečo je bil Barbarin mož razumen in je naredil točno to, kar sva mu z Barbaro predlagala.
Barbara si je želela miru in varnosti. Ker več let ni bila zaposlena, ni imela zavarovanja in prihrankov, zdaj pa je bila neposredno pred upokojitvijo tudi brez prihodkov in pokojnine. Barbarino preživetje je bilo ogroženo.
Med pogajanji je Barbara svojemu nekdanjemu možu povedala, da si želi zgraditi novo hišo, kar bi skupaj z nakupom primernega zemljišča, gradbenimi deli in opremo znašalo približno 400 tisoč evrov.
Glede na standard, ki ga je Barbara živela pred ločitvijo, sva nato možu povedala, da si Barbara želi mesečni prihodek v višini 2.500,00 evrov, ki bo zadostoval za tekoče plačevanje vseh stroškov hiše in drugih stroškov ter brezskrbna potovanja po svetu, ki si jih je Barbara vedno tako zelo želela.
Možu sem predstavil naslednji izračun: glede na povprečno pričakovano življenjsko dobo bo Barbara živela še vsaj 30 let, kar je preračunano 360 mesecev. Če mesečni prihodek v višini 2.500,00 evrov pomnožimo s 360 meseci, dobimo znesek v višini 900 tisoč evrov.
Seštevek 900 tisoč in 250 tisoč evrov (plačilo za hišo) znaša 1.150.000,00 evrov, kar je veliko manj od dveh milijonov evrov, kolikor bi Barbara lahko dobila v dolgotrajnem sodnem postopku.
Pri tem je treba upoštevati tudi, da je v sodnem postopku obstajala možnost, da Barbara ne bi prejela denarja, ampak zgolj poslovni delež v gospodarski družbi, s katerim si ne bi mogla kaj veliko pomagati, česar sva se zavedala.
Mož se je odločil, da bo gospodarska družba vzela posojilo in plačala 900 tisoč evrov za Barbarin poslovni delež v gospodarski družbi, preostalih 250 tisoč pa bo poravnal iz lastnih sredstev.
To je zgodba s srečnim koncem. Zakonca sta vsak dobila svoj delež in gospodarska družba je preživela.
Ker pa se vsi ločitveni postopki ne končajo tako sporazumno, predvsem pa ne tako hitro, vam priporočam, da čim prej razjasnite pravne zadeve s svojim zakoncem oziroma partnerjem.
Vam in vašemu partnerju svetujem, da jasno uredita tako gospodarska kot osebna razmerja.
Zakaj vam to svetujem?
Želim vam prihraniti, da boste nekega dne, ko bo partner zahteval ločitev, presenečeno ugotovili, da lahko propade vse, za kar ste se več let trudili.
Ob ločitvi izbruhnejo čustva in stranke ne razmišljajo več jasno, zato si velikokrat začnejo naklepno nagajati, kar lahko, če nimate urejenih razmerij, vodi v osebni ali poslovni propad.
V naslednjem podpoglavju vam bom zaupal vidik, ki je še bolj pomemben od reševanja pravnih zadev z zakoncem oziroma partnerjem.
Gre za sicer samoumevno zadevo, ki pa nas lahko pripelje do največjih napak v našem življenju.
Gregor Verbajs, odvetnik
