Strahove, ki nas ovirajo v vsakdanjem življenju, kmalu prepoznamo kot oviro in se jih želimo znebiti. Toda ovirajo nas tudi majhni strahovi, ki se jim zlahka nezavedno prepustimo: sramežljivost, strah, da ne bomo dosegli cilja, strah pred kritiko, strah pred razočaranjem… ti strahovi so nevarni samo zato, ker niso zelo očitni in se sprva zdijo »normalni« ali celo zelo smiselni, vendar temu ni tako.
Vsi negativni dogodki in doživetja v naši preteklosti, ki smo jih potisnili pod preprogo v nezavedni del, se mnogokrat v naši psihi kasneje pojavijo kot strah, panika, fobija, za katere niti sami »ne vemo«, od kod in zakaj nastanejo.
Naravna strategija v boju z bremenečimi čustvi je, da se izogibamo neprijetnostim, zato vse naredimo, da nam je boljše in lepše. Žal se našim nezavednim strahovom nihče ne more izogniti, ker kar je notri, mora iti ven.
Izogibanje postane navada in nezavedno čedalje pogosteje pošilja signal za strah, to pa gre lahko tako daleč, da človek, ki ga je strah višine, ne upa stopiti niti na stol. Človek, ki se boji odprtega prostora, ne stopi več niti iz hiše, človek, ki ga je strah teme, si ne upa več niti v lastno klet. Človek, ki ga je strah zavrnitve, ne poskuša nič novega, ne v partnerstvu, ne v poslovnem okolju.
Vsi se želimo v svojem življenju dobro počutiti, biti sproščeni in mirni, optimistični in navdihnjeni. To je naša rojstna pravica, naš naravni način bivanja.
Zakaj to ni naša vsakdanja izkušnja?
Neraziskan strah je v korenu vzorcev, zaradi katerih smo obtičali v čustveni bolečini in omejeni v življenju. Hrepenimo po tem, da bi bili svobodni, vendar se ti isti vzorci vedno znova pojavljajo v naših mislih, čustvih, odnosih in življenjskih odločitvah.
Zelo star del naših možganov (prvič se je pojavil pri plazilcih) namreč deluje kot popoln računalnik: skrbi za dihanje, bitje srca, vzdrževanje temperature in drugo (lahko ga imenujemo kontrolni center za uravnavanje življenjskih funkcij).
Ta del možganov je sestavljen iz dela, ki ureja hitre telesne reakcije ob nevarnosti (mednje sodi reakcija ”boj ali beg”), in dela, ki skrbi za obnovo organizma (to sta simpatični in parasimpatični živčni sistem).
Ko kontrolno mesto za uravnavanje življenjskih funkcij dobi informacijo, da smo v nevarnosti in preko izkušenj oceni, da gre za nevarnost, se sproži reakcija ”boj ali beg”, ki je namenjena reševanju iz nevarnosti.
Sproži se tako, kot da bi roka v možganih pritisnila na rdeč gumb in sporočila telesu, da se mora nemudoma odzvati – sproži se namreč v milisekundah in po sprožitvi je ne moremo ustaviti, ne nadzorovati. Zato je dobro, da jo poznamo in se je ne ustrašimo!
Gre namreč za normalno reakcijo, ki kaže, da se je naše telo sposobno odzvati na nevarnost.
Po dveh letih stalne „bojne pripravljenosti“ zaradi epidemije, ukrepov, izolacij, prisile, strahov, medijske psihoze smo vsi bolj ali manj izčrpani. Mentalno stanje vseh je zaskrbljujoče.
To vse vpliva tudi na našo delovno sposobnost. Vedno bolj se pojavljajo simptomi izgorelosti kot so:
- Zanemarjanje osebnih potreb
- Izogibanje socialnim stikom
- Kronična utrujenost, notranja praznina, občutek izgorelosti
- Občutki krivde, samopomilovanje ali pogosto agresivno vedenje
- Zmanjšana delovna sposobnost
- Telesni simptomi: glavobol, motnje spanja, prebavne težave…
Ali obstaja rešitev?
Stresorjem, kot pravimo stresnim situacijam, se ni mogoče izogniti, saj se z njimi srečujemo vsakodnevno – življenje namreč od nas nenehno zahteva prilagajanje novostim in spremembam. Nekateri dogodki pa so še veliko hujši.
Že če gledamo televizijski dnevnik, se vsakodnevno srečujemo z naravnimi in drugimi katastrofami: cunami, poplave, potresi, prometne nesreče, teroristični napadi, ulični nemiri, vojaški spopadi, ropi, begunci in zdaj še korona, povzročajo stres. Televizijska poročila večinoma poročajo o travmatičnih dogodkih, ki se dogajajo v javni sferi.
O tistih, ki se dogajajo za zaprtimi vrati naših domov, bolj ali manj molčijo: fizično in psihično nasilje, spolne zlorabe, trpinčenje otrok in še bi lahko naštevali.
Trik zadovoljnega življenja torej ni v tem, da se stresu in travmi izogibamo/izognemo, temveč v tem, da se naučimo, kako se z njima spoprijeti.
Potrebno se je naučiti, kako ojačati/okrepiti svoje telesne in duševne sposobnosti, da nam stres ali travmatična izkušnja ‘‘ne pride do živega’‘ in da ne zbolimo.
V programu (P)OSTANI ZDRAV, ki ga izvajam za posameznike in podjetja, se udeleženci naučijo, kako preko zavedanja svojih čustvenih in telesnih občutij prepoznajo svoje nezavedne potlačene strahove.
Telo ne laže!
V našem telesu je okrog 680 mišic in ko dobijo ukaz, naj se pripravijo na nevarnost (”boj ali beg”), večina njih to tudi stori in se skrči. To lahko povzroči različne težave: glavobol, bolečino v vratu, prsih, ramenih in drugo. Vsak od nas ima najbolj občutljivi del telesa, ki se ga napetost še posebej krčevito oprime in le s težavo popusti. Pri nekaterih posameznikih je to glava, pri drugih križ, pri tretjih pa nek drugi del telesa.
