Ali nas obsedenost s samoizboljšanjem uničuje?
Živimo v dobi nenehne optimizacije.
Zdi se nam, da je treba vsak vidik našega življenja izboljšati: postati bolj produktivni pri delu, bolj telesno pripravljeni, bolj duševno uravnoteženi in bolj družbeno aktivni.
Vsak dan smo bombardirani s sporočili, ki nas spodbujajo, da postanemo boljša različica sebe.
Toda kaj se zgodi, ko se ta tekma za popolnost spremeni v obsedenost in ne v pot do sreče? Je mogoče, da nas kultura samoizboljševanja dejansko izčrpava, namesto da bi nam pomagala?
1. Mit o popolnosti se nadaljuje
Obljuba o samoizboljšanju je zapeljiva: upoštevajte te nasvete, uporabite te strategije in končno boste srečni, izpolnjeni, uravnoteženi. Od aplikacij za produktivnost do knjig o osebni rasti do vplivnežev na družbenih omrežjih, ki delijo nasvete o vseh vidikih življenja, živimo v realnosti, kjer se nam prodajajo sanje o popolnosti. Vendar ta nenehen pritisk, da bi izboljšali vsak vidik sebe, ustvarja miselno past: misel, da nikoli nismo dovolj popolni. Neizprosno stremljenje k popolnosti postane bitka z nami samimi, kjer samoizboljševanje ni več izbira, ampak zadušljiva nuja.
2. Kultura »nikoli dovolj«
V tem kontekstu se pojavi koncept »nikoli dovolj«. Ni pomembno, kako trdo delaš ali koliko napreduješ – nikoli nisi zadovoljen, ker je vedno treba doseči še eno, višjo raven. Niste dovolj produktivni, niste dovolj uspešni, niste tako pripravljeni, kot bi morali biti.
Kultura samoizboljševanja spodbuja to mentaliteto pomanjkljivosti. Vsako majhno neučinkovitost ali trenutek sprostitve lahko razumemo kot pomanjkljivost. Pojavi se paradoks: bolj ko se trudimo izboljšati, bolj se prepričujemo, da nikoli ne bomo popolni. Tako se življenje spremeni v neskončno vrsto ciljev, ki jih je treba doseči, ne da bi se kdaj ustavili in razmislili, zakaj to počnemo.
3. Paradoks izgorelosti zaradi samoizboljševanja
Ko poskušamo postati vse boljše in boljše različice sebe, pogosto na koncu izgorimo. To je paradoks izgorelosti zaradi samoizboljševanja: nenehno iskanje izboljšav lahko vodi v fizično in čustveno izčrpanost. Namesto da bi nas to hitenje vodilo k izpolnitvi, nam jemlje energijo in nas pušča bolj razočarane kot prej. Pri izgorelosti ne gre samo za delo. Ko uporabljamo enake standarde optimizacije na vseh področjih svojega življenja – od odnosov, prostega časa do skrbi zase –, se znajdemo pod stalnim pritiskom, ki nas nikoli ne pusti pri miru. Sčasoma samoizboljševanje postane nič drugega kot služba za polni delovni čas.
4. “Hrošči” v obljubah o samopomoči
Medtem ko mnogi guruji samopomoči obljubljajo, da imajo ključ do uspeha in sreče, se v njihovih obljubah skriva velika napaka: njihova vizija življenja temelji na binarni logiki. Ali ste produktiven ali pa ste neuspeh. Ali ste v popolni fizični formi ali pa zapravljate čas. To togo razmišljanje je tako nevarno kot tudi neresnično. Samopomoč tako postane industrija, ki izkorišča negotovost ljudi in nenehno spodbuja potrebo po izboljšavah. To je začaran krog: isti strahovi, ki jih guruji samoizboljševanja obljubljajo rešiti, so tisti, ki jih uporabljajo, da obdržijo svoje občinstvo. Toda ali se res lahko do popolnosti odpravimo sami? Ali pa si samo na poti ustvarjamo nove težave?
5. Vrednost nepopolnosti in neuspeha
Mogoče je čas, da ponovno razmislimo o našem odnosu do samoizboljševanja. Namesto da poskušamo postati popolni, bi se morda morali naučiti sprejeti nepopolnost. Neuspeh ni znak šibkosti, ampak priložnost za rast. Ni nujno, da so naše ranljivosti skrite ali »popravljene«, ampak so lahko sestavni del tega, kar smo. Sprejemanje naših omejitev nam omogoča bolj pristno in manj stresno življenje. Namesto, da vsako slabost vidimo kot napako, ki jo je treba popraviti, jo lahko začnemo videti kot lastnost, ki nas dela edinstvene. To ne pomeni, da opustimo željo po izboljšanju, temveč to počnemo z večjim ravnovesjem in sočutjem do sebe.
6. Prenehajmo biti “popravljalni” projekt
Resnica je, da nismo tekoči projekti, ki bi jih nenehno popravljali ali optimizirali. Samoizpopolnjevanje ima lahko pomembno vlogo pri našem osebnem razvoju, vendar le, če ne postane obsedenost. Včasih se prava rast pojavi, ko se nehamo truditi biti popolni in se začnemo sprejemati takšni, kot smo: človeška bitja z močmi in slabostmi. Morda je največje »odpravljanje napak« od vseh to, da se osvobodimo ideje, da moramo biti nenehno v načinu izboljšav.
Življenje, ki ga živimo v sprejemanju svojih pomanjkljivosti, je lahko veliko bolj zadovoljujoče kot neskončna dirka proti nedosegljivi različici sebe. Kaj menite? Soočimo se skupaj!
Avtorica: dr. Silvia Vianello