Čuden izraz, to nezaobidenje, mar ne? Za zadaj v slovenščini boljšega še nimamo, ali pa ga ne poznam. Za kaj gre?
Ko sem se pred desetletji prvič podal v mednarodno posredništvo, sem skušal svoj položaj zaščititi, saj veste, da bi za opravljeno delo vendarle dobil plačilo.
Pa smo z nekaterimi najbolj znani ali prebrisanimi slovenskimi odvetniki tuhtali, kako naj omogočimo varovanje dela. Predvsem časovnega vložka in morda številnih prepotovanih kilometrov posrednika, da bo lahko za svoj dosežek, najti kupca in prodajalca, dobil tudi plačilo.
Kaj se je sicer dogajalo (in se še)?
Skoraj po pravilu, ko je kupec spoznal prodajalca, je posrednika pri zaključni transakciji preprosto preskočil, pozabil nanj ali ga celo direktno nesramno izločil, samo da ne bi bilo potrebno karkoli plačati posredniku, ki je za mizo pripeljal oba.
Enako velja za prodajalca, kadar dogovor o plačilu posredniku (t.i. finder’s fee) bremeni prodajalca.
Resnici na ljubo, nikomur od naših kontaktiranih odvetnikov se ni niti sanjalo, kaj storiti v tem primeru. Pomagali smo se s kolegi -posredniki na nasprotni strani, pri kupcu ali prodajalcu, ki so bili v podobni situaciji in včasih skupaj dorekli člen v pogodbi, ki nas je ščitil.
Ni potrebno, da je posrednik kakorkoli neumen, da nima dobre zaščite v pogodbi, le malce naiven ali neveden zadošča biti.
Po navadi so pri zahtevnejših sodelovanjih, kjer pride kupec v stik s številnimi informacijami o prodajalcu in predmetu prodaje, sklene NDA (Non Disclosure Agreement), Dogovor o nerazkrivanju informacij, ki naj ščiti prodajalca zaradi razkritih podatkov in informacij.
To je sicer prav in ima svoje mesto. Postopkovno gledano, bi moralo biti to skoraj pravilo. Kadar nam klient pošlje pred resnejšim dogovorom o sodelovanju v podpis tak dogovor, dobro poglejmo, ali niso vrli pravniki to sestavili le v korist svojega naročnika.
To se dogaja kar po pravilu in potem se pravna služba naročnika čudi, kadar vstavim – jaz, ki nisem pravnik – v dogovor tudi člene in določila, ki ščitijo našo stran, saj moramo v primerih, ko ne gre le za odnos: kupim – prodam razkriti marsikaj o sebi, recimo načrte, programe, tehnologijo, itd.
Paziti se je treba takih tipskih (»Ni bojazni, to so napisali naši najboljši pravniki, kar podpišite!«) , vehementno sestavljenih pogodb, ki ščitijo le eno stran in skoraj prepovedujejo dihanje drugi, grozijo s kaznimi in podobnimi neprijetnostmi.
Zaščita posrednika
Posrednik v nekem poslu je prepuščen le sebi in svoji iznajdljivosti in pronicljivosti. Kaj se zgodi, ko sicer podpisnik dogovora s posrednikom, tudi s členi o nerazkrivanju, preprosto opravi posel s kako drugo ali prijateljsko družbo, saj je »iz neba« dobil vse potrebne podatke, morda celo poročilo o skrbnem pregledu?
Nič; posrednik ne more ne dokazati, niti se spustiti v ogromna finančna vlaganja za tožbo zoper razkritelja in pobudnika zaobidenja. Toliko bolj, če tega člena ni v dogovoru med posrednikom in prodajalcem ali kupcem.
Koga pa naj že v NDA zajema kot tretje osebe?
Vsekakor vse odvisne družbe (smotrno jih je čim več našteti), pa tudi tretje osebe oziroma povezane osebe, kot so sorodniki ključnih oseb družbe- podpisanega dogovora, sedanje in prihodnje v času veljave dogovora, vključno z, vendar ne omejeno na: partnerji, direktorji, uradniki, menedžerji, lastniki lastniškega kapitala, sodelavci, zastopniki, zastopniki, pooblaščenci, zaposleni, izvajalci, nasledniki in vse druge osebe, ki jih pogodbeno zavezujejo v vsakem primeru.
Ni potrebno veliko, le namig prejemnika ali imetnika informacij, pa se zgodi zaobidenje.
Ponavadi v posredniških poslih razširimo Dogovor o nerazkrivanju s členi o nezaobidenju. NDA postane NDNCA.
Dogovor o nezaobidenju ima za cilj preprečiti, da bi se ena ali več strank v transakciji pregrešilo, tako da ostanejo brez polnega nadomestila za svoje delo ali sodelovanje.
Običajno je to pri prvem sodelovanju, ko se stranki še ne poznajo dobro, ali kadar je tudi sicer malo zaupanja med strankama. Če gre za ponavljajoče se posle posrednika in naročnika, je smiselno skleniti ustrezno krovno pogodbo.
Zelo primerno je v dogovor vključiti tudi določilo, da stranka z drugo stranko (npr. Kupec s prodajalcem) ne sme komunicirati brez pisnega soglasja posrednika/zastopnika/agenta. Taka komunikacija hitro privede do ideje, da je vloga posrednika nepotrebna in se lahko kupec in prodajalec vse dogovorita sama.
Smotrno je dodati tudi pogoje za »mimo« komuniciranje, da so npr.: vsi izmenjani dokumenti in sporočila morajo biti v celoti deljeni s posrednikom.
V drugem prispevku bo opisana tudi MFPA klavzula, še kako pomembna za posrednike.
Vito Komac
