Iskren prikrit nasmeh
Pristen nasmeh je odraz sproščenosti in prijaznosti, omogoča sprostitev napetosti ter povezavo s sogovornikom. Nasprotno pa pri uporabi besednega humorja tvegamo zavračanje, saj se humor večinoma vrednoti na zavedni ravni.
V praksi zato uporabljamo prikrite nasmeške, ki jih nezavedni del zazna, zavedni pa jih ne vrednoti. Tako komunikacijo začnemo s prikritimi nasmeški, ko pa se sogovornik nasmeji, se lahko odkrito nasmejemo tudi mi. Prikritost nasmeškov nam omogoča, da jih lahko uporabljamo zelo pogosto in v kombinacijami z drugimi neverbalnimi tehnikami.
Posebej zanimiva aplikacija nasmeška je vidna pri nastopu nekdanjega ameriškega predsednika Billa Clintonova (prikriti nagajivi tip), kjer se navzven ne smeje, pač pa z notranjim nasmeškom, ki izžareva iz njegovih oči in napetosti v glasu, spodbuja in stimulira občinstvo na nezavedni ravni.
Govorec naj bi zasledoval pravilo, da je nasmešek vedno manjši od tistega, ki prihaja iz občinstva. Raziskava je dokazala veliko povečanje zadovoljstva z nasmeškom in le majhno, če je bil nasmešek prisiljen.
Zaklepanje odnosa pred odhodom
Preden odidemo iz katere koli situacije, želimo poskrbeti, da vodimo sogovornika v aktivirano pozitivno stanje, ga tam zasidramo ter hkrati (če je to mogoče) naredimo nadaljnji stik nujen s tehniko zaklepanja odnosa. Glavni namen zaklepanja je, da praktično primoramo naslednji kontakt, kar lahko dosežemo z različnimi načini:
- Zaklepanje s stvarmi – daš predmet v hrambo (na primer s kapo, denarnico…)
- Zaklepanje z aktivnostmi – zavrtim, pokličem jo k sebi… in nato povem, da pride še več.
- Zaklepanje z nezaključenimi zgodbami (na vrhuncu… s skrivnostnostjo).
- Zaklepanje z bodočimi nagradami (naslednjič ti bom pokazal, zakaj si tako čudovita).
Ko se mi nekaj dobrega zgodi, je to sreča, ko se nekaj groznega zgodi, je to usoda, zato vedi, da si v vsakem primeru čudovita verzija sebe.
- Primer: Če smo v vlogi prodajalca vitaminov: »Vsaka mama ve, da otroci potrebujejo vitamine.«
Tehnika predstavljaj si osebo v tebi
Zelo dobra tehnika, s katero začnemo metaforo in znotraj te lahko podamo različne sugestije. Pri tej tehniki sogovornika prenesemo v samega sebe, ko si predstavlja določena doživetja ali emocije. Primer: „Se spomniš dekleta v tebi – tistega, ki je verjelo v ljubezen?“ Od tu naprej razvijemo zgodbo, ki jo sogovornik nato skoraj vedno sprejme.
Tehnika tišine
Ena najbolj efektivnih strategij za komunikacijo je tišina. Namesto da takoj odgovorimo, ostanemo tiho, vendar osredotočeni. Sogovornik bo tako izdal več informacij, kot je bil na začetku pripravljen. Tišine ljudje nismo več vajeni, saj le-ta v našem vsakdanu ni več nekaj običajnega, ker nas neprestano obdajajo razni hrupi in prav zaradi tega lahko naša nenadna tišina sogovornika spravi v trans, da pove več kot na primer:
A: Moja hči je rodila.
B: Vau… in ostane tiho in osredotočen.
A: Pove spol, težo, kraj in druge informacije.
Tišino uporabimo tudi, ko nismo zadovoljni s povedanim (na primer v pogajanjih). Navadno takrat tudi umaknemo očesni stik.
S tem sogovornik dobi občutek, da nekaj ni v redu, začne dvomiti v svoje besede, svojo ponudbo in se tako znajde v transu, kjer izgublja alfa položaj. Medtem ko smo mi tiho in čakamo, sogovornik v želji, da bi se čim prej prekinil mučno tišino namesto, da bi nam ponovno začeli govoriti in podali svoje mnenje, začne podajati zanj manj zadovoljive alternative.
