V podjetništvu je ta pojav (vsaj v tranzicijskih državah) vse bolj prisoten šele v zadnjem desetletju. Toda naj spomnimo na kmete in njihove probleme pri prenosu vodenja družinske kmetije (ki je pravzaprav tudi podjetje) v roke mlajših članov družine. Pri njih so prenosi seveda razsežni, zapleteni, zaradi mnogih razlogov bolj ali manj dolgotrajni in težko izvedljivi, ne glede na to, da jih nacionalne države in EU spodbujajo (tudi) s subvencijami za prenos. Še nekaj: če ponekod zaradi starih, onemoglih gospodarjev posestev brez naslednikov, ali le nenaprednih gospodarjev, ki ne zaupajo v moč, znanje in/ali ideale naprednejših naslednikov in se trmasto oklepajo svojega, zato včasih propade kmetija s kmetijsko opremo vred, … no, pa vendar še vedno ostane vsaj obdelovalna zemlja (ki so jo kultivirale cele generacije), pa gozdovi in pašniki tistemu, ki bo morda voljan gospodariti kasneje, ko omenjenih ovir ne bo več.
V podjetništvu pa – najsi se še tako čudno sliši – je prenos še mnogo težji: ne gre le za produkt, ampak tudi tržno prepoznavnost, lojalnost kupcev, blagovno znamko, tržni delež, kompetentne zaposlene itd., kar vse lahko zelo hitro zvodeni in postane brez vrednosti. Čas je glavni nasprotnik in uničevalec tržne vrednosti.
(Naj ob tem apeliramo na vlado, da končno sprejme konkretne ukrepe za subvencioniranje oz. tako formalno kot tudi finančno spodbujanje prenosa nasledstva, torej prevzema v družinskih podjetjih, prav kot se program nasledstva že dolgo izvaja v kmetijstvu.)
Podjetniku je njegovo (zadnje) podjetje nekak ‘otrok’, ki mu je posvetil večino dneva; zanj je živel, se žrtvoval, trpel, se odrekal, oškodoval družino za svojo prisotnost itd. Podjetje je njegov ponos, uspeh in temelj samospoštovanja, pa morda tudi edini vir preživetja. Predaja podjetja v druge roke, četudi družinskega člana ali članov, je lahko izjemno boleče in nosi s seboj številne posledice.
Prav ti emocionalni »stroški« prenosa podjetja na družinske člane (ali celo na zunanjega prevzemnika) so hudo breme, dejansko velik čustveni pretres za podjetnika. Psihološko gre za labodji spev, zaključno dejanje podjetnika, ki odhaja, dokončno zapira vse za seboj, pušča »otroka« v varstvu ljudi, ki po njegovem morda niti niso dorasli nalogi in ki večinoma sploh nimajo enake vizije, kot jo je zastavil sam podjetnik. Gre za notranjo bolečino – izgubo tal pod nogami, izgubo svoje lastne biti, ki je bila življenjsko povezana s podjetjem, ne glede na to, kako veliko je to bilo.
Priprave na prenos vodenja družinskega podjetja
Priprave za prenos vodenja podjetja v roke mlajših se lahko začno z zavestnim vedenjem ustanovitelja podjetja, ali pa že v času, ko se podjetnik te nuje niti (še) ne zaveda. Potrebno ga je pripraviti na ustrezne korake.
Razumen starajoči se podjetnik / ustanovitelj bo kljub močnemu egu in/ali karizmatični osebnosti pripravljen prisluhniti prigovarjanju zaupnikov, da se je potrebno pripraviti za trenutke morebitne krizne situacije. Kaj pa bi to lahko bilo? Način življenja podjetnikov kar kliče po izrednih razmerah in življenjski ogroženosti: preveč stresno življenje, predolgi delavniki, premalo spanja, neredna in nasploh neprimerna prehrana, ki spodbuja srčno-žilne bolezni, zabeljena še z razvadami in tolažbami, kot sta alkohol, kava, nikotin in še kaki stimulansi, …vse to lahko v trenutku privede do srčne ali možganske kapi ali nepazljivosti na cesti, kar se vedno konča z bolj ali manj usodnimi posledicami.
Zaradi take situacije bi lahko bil ogrožen »otrok« podjetnika: naenkrat ni podpisnika za račune, ni vodje, ni upravljanja, ni prodaje, nastala anarhija uničuje tako ugled kot finančno stabilnost podjetja … in podjetja je konec, še predenj bi vodenje prevzel najprimernejši(?) nadomestni vodja. Dejansko podjetnik o tem črnem scenariju praviloma ne razmišlja, saj noče razmišljati o svoji minljivosti …
S treznimi in konkretnimi pomisleki soočen podjetnik bo praviloma sprejel pripravo na krizno situacijo, ki je le še korak od prenosa upravljanja. Krizni načrt mora izdelati ustanovitelj tudi ob pomoči članov kolektiva ali zunanjih strokovnjakov, vendar pa ta ne vključuje pravnih elementov kriznega nasledstva.
Krizni načrt je dvodelen: osebni in poslovni.
Osebni del zajema pregled vsega finančnega in ostalega osebnega, bolj ali manj zaupnega dela poslovanja podjetnika: dostop do vseh računov, zasebne (dogovorjene) obveznosti in obljube in tudi morebitne dane osebne kredite in pričakovanja, morebitne tajne deležnike v podjetju, dostop do vseh dokumentov, kartic, poslovnih zvez, intelektualne in druge lastnine, kadar ta ni v lasti podjetja ipd.
Poslovni del kriznega načrta se začne v detajlih uresničevati takoj. Na primer: postavitev prokurista, ki bo skrbel za tekoče poslovanje – hkrati pa je to tudi priprava za kontinuiteto ob prenosu lastništva.
Ostale naloge, ki jih opredeljuje poslovni del kriznega načrta, so lahko predvsem:
- zbrati vse pogodbe oz. obveznosti glede financiranja na enem mestu; pregledati, kdo so skrbniki in pregledno izpostaviti obveznosti in časovnice
- zbrati vso dokumentacijo glede uporabe intelektualne lastnine; pregled obveznosti in pričakovanja glede slednje
- zbrati vso dokumentacijo glede patentov, modelov, znamk, ki so v lasti podjetja; pregledati terminske obveznosti glede njihove zaščite in plačevanja lastnikom
- zbrati vso dokumentacijo glede nepremičnin (lastništvo, najem itd.) ter pregled ključnih obveznosti in dolžnosti
- pogodbene obveznosti in dogovori z dobavitelji in kupci
- status trenutnih, aktualnih dogovorov in pogajanj z dobavitelji in kupci
- oblikovane poslovne ideje za nove produkte, trge, partnerje itd., ki še niso realizirane
Vse gornje naloge in zadeve bi bile v zelo urejenem podjetju itak v najlepšem redu. Vendar je takih zelo malo, skoraj jih ni: dokumentacija je praviloma raztresena, nepregledna in bolj ali manj neurejena.
Številne zadeve, dogovori, obveznosti in ideje so skrite zgolj v glavi ustanovitelja/podjetnika. Družina in sodelavci ga morajo prepričati, da postopno čim več od tega zapiše ali vsaj posname na kak nosilec.
Obstajajo še naloge s področja komuniciranja, ki pa jih v primeru krize nikakor ne smemo spregledati. Praviloma manjša podjetja nimajo pravilnikov in rokovnikov kriznega komuniciranja in upravljanja, sicer bi bili ukrepi že predvideni in načrtovani. Tako pa je potrebno vsaj naslednje:
- priprava sporočila za javnost ob morebitni daljši odsotnosti ali smrti podjetnika
- določitev načina oz. kanalov obveščanja in morebitnih govornikov
- priprava sporočila za kupce in dobavitelje, predvsem zaradi kontinuitete in nemotenega nadaljnjega sodelovanja
Tudi s tem ozavedanjem o lastni minljivosti se torej podjetnik postopno pripravi na postopek izvedbe predaje poslovanja naslednikom.
Inštitut Mediapro
