Mar nova oblast res ne ve, da se da z nižjimi davčnimi stopnjami v razmerah tržnega gospodarstva pobrati veliko več davkov, kot bi jih sicer pobrali, če bi zvišali davčne stopnje?

V zadnjih dnevih smo priča razgretemu ozračju zaradi razkritja nove koalicijske pogodbe na področju davkov, ki jih načrtuje nova vlada. Polemike so presegle mejo dobrega okusa, žal bolj s strani politike in nekaterih medijev, kot s strani gospodarstva, ki samo opozarja, kakšne posledice lahko prinese zvišanje davčnih in paradavčnih stopenj v Sloveniji. Sprva načrtovane davčne olajšave za podjetja in posameznike so v zadnji različici koalicijske pogodbe žal izpadle, namesto tega pa nova vlada ne načrtuje samo povečanje prispevnih stopenj za delodajalce na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja kar 3,2 odstotnih točk v štirih letih, ampak tudi povečanje minimalne plače v višini 9 odstotnih točk v dveh letih. Še več, uvaja se minimalna davčna stopnja v višini 5 odstotnih točk neglede na olajšave, pribitek na vse transakcije v davčne oaze, kar pa je najbolj zaskrbljujoče, pa je načrtovana uvrstitev osebnih prihodkov iz kapitala in rent v osnovo za odmero dohodnine. Preprosto to pomeni, da bi naj lastniki kapitala in rent najprej plačali doslej uveljavljeni cedularni davek v višini 25% od izplačanih zneskov (na Cipru, ki je kot mi v Evropski uniji, samo 11 odstotkov!), nato pa se bodo za ta davek zmanjšani prejemki uvrstili še v izračun dohodnine v verjetno pričakovanem najvišjem davčnem razredu v višini 50 odstotkov.

Dve državi v Evropski uniji, torej Ciper in Slovenija, bosta morda imeli povsem različne davčne stopnje pri obdavčitvi prejemkov iz kapitala – Ciper že ima obstoječih 11 odstotnih točk od osnove, Slovenija pa ima obstoječih 25 odsotnih točk, kar je še vedno precej več, in še načrtuje uvrstitev kapitalskih dobičkov v izračun dohodnine. Je novo vlado v ustanavljanju opogumilo nedavno stališče OECD, katere stališče je zelo podobno kot stališče bodoče vlade? OECD je namreč prej nekaj meseci Sloveniji poslala priporočila za reformo davčnega sistema, v katerih najdemo nekaj slučajnih podobnosti, ki jih navaja tudi nova koalicijska pogodba. Škoda je le edino v tem, da so ta priporočila za Slovenijo neprimerna.

Nasploh je veliko zavez v koalicijski pogodbi močno obremenjujočih za državni proračun v prihodnosti, nikjer pa ni racionalizacijskih ukrepov, kako bi se naj nova vlada spopadla z že tako negospodarnim in vse večjim sistemom javnega sektorja, še posebej državne uprave. Slovenija naj bi imela javni sektor skoraj enkrat večji kot Slovaška, ki ima več kot enkrat številnejše prebivalstvo. Poslovna javnost bi si naj bila edina v tem, da tako skrajno levo usmerjene koalicijske pogodbe še nismo imeli v zgodovini samostojne Slovenije. Spet se je ponovil sindrom politike, da ne posluša stroke, kot že kolikokrat v preteklosti slovenskih vlad. Zniževanje davkov je sicer lastnost desnih koalicij, ki so praviloma bolj usmerjene k kapitalu, kot pa leve vlade, vendar je nova vlada v ustanavljanju pri načrtovanem povečanju davkov malodane rekorder med vsemi slovenskimi vladami doslej. Ko bi nova oblast le vedela ali pa celo ve, da se z nižjimi davčnimi stopnjami v razmerah tržnega gospodarstva da pobrati na daljši rok na temelju zakonitosti ekonomije obsega veliko več davkov, kot bi jih sicer pobrala ob zvišanju davčnih stopenj?

Politika bi morala poznati teorijo ekonomije obsega. Ta teoretično in praktično dokazuje, da so nižji davki eno izmed pomembnih gonil narodnega gospodarstva in povečanja družbenega bruto dohodka (BDP) ter vsesplošne blaginje. Ob znižanju davčnih stopenj pa bi morala država najprej dati zgled, to je, da prične varčevati najprej pri sebi. To dokazujejo naslednji podatki. Konec leta 2017 je bilo v Sloveniji zaposlenih 236.670 oseb v javnem sektorju, v zasebnem pa 608.784 oseb. Torej Slovenijo drži pokonci v veliki večini zasebni sektor, ki državi plačuje visoke davke in prispevke.

Izkušnje na področju davčnih politik posameznih držav kažejo na elastičnost ugodnejših davčnih stopenj na povečanje družbenega bruto dohodka in vsesplošne blaginje države. Nižji davki spodbujajo razvoj predvsem zasebnega podjetništva v narodnem gospodarstvu, saj ne smemo pozabiti dejstva, da je zasebni sektor v naši državi zdaleč najmočnejši steber gospodarstva. V visoko razvitih zahodnih državah zasebni sektor ustvari bistveno več družbenega produkta kot državni sektor, zato se mu posveča posebna pozornost. Zasebni sektor je že po svoji naravi odporen na vmešavanje politike, razen če ni s politiko v tesni spregi, kot so, na primer, javna naročila.

Šokanten pa je podatek o povprečni mesečni plači zasebnega in javnega sektorja v letu 2017, in sicer v zasebnem sektorju 1.497 EUR in v javnem sektorju 1.889 EUR (vir: SURS), pri čimer se je povprečna mesečna plača od leta 2014 do vključno leta 2017 v zasebnem sektorju povečala le za 5,1%, v javnem pa za 6,5%. Navedena razmerja kažejo, da je z našo državo nekaj hudo hudo narobe, saj onemogoča pravično obdavčitev družbenega bruto produkta z preveliki davčnimi in paradavčnimi bremeni. V resnici bi morali biti podatki o povprečni mesečni plači obeh sektorjev obratni, kar je v urejenih ekonomijah nekaj povsem samoumevnega.

Znižanje davčnih in paradavčnih (npr. prispevki za socialno varnost) obveznosti pomembno vpliva na večjo spodbudo k širitvi zasebnega – in tudi državnega – sektorja, širitev poslovnih aktivnosti pa sproži povečanje družbenega produkta, ki prvi neposredno vpliva na višje davčne prihodke od davka na dodano vrednost (DDV) in s tem večji pritok denarja v državni proračun. Pri nižjih davčnih stopnjah pri obdavčitvi prejemkov od kapitala se zasebni sektor praviloma odloča, da bilančni dobiček reinvestira nazaj v proizvodnjo oziroma poslovanje, kar mu omogoča ne samo preživetje, ampak tudi razvoj, vlaganje v naložbe in družbeno odgovornost podjetja, s temi ukrepi pa spet polni državni proračun.

Grožnje z neuvedbo že načrtovanih davčnih olajšav za podjetja v prvem osnutku koalicijske pogodbe, povečanjem prispevnih stopenj za delodajalce, dvigom minimalne plače in dvigom obdavčitve kapitalskih in rentnih dobičkov, peljejo samo navzdol in lahko povzročijo beg (tudi slovenskega) kapitala iz Slovenije v bolj predvidljiva in ugodna davčna okolja, kar bi imelo za slovensko ekonomijo dramatične posledice. Upamo, da bo prevladala modrost.