Money Heist (La Casa de Papel) je zgodba, filmska serija na Netflixu, ki prehaja iz ekranov v resničnost. Je fenomen, več kot vreden ogleda, je nadvse napeta in vas posrka vase, hkrati pa je tudi čustvena učna ura podjetništva, komuniciranja, psihologije in marketinga, kot si jo lahko samo želite.
Money Heist
Ste si že ogledali špansko serijo La Casa de Papel (Hiša iz papirja) oz. Money Heist v Netflixovem prevodu? Idealna je za čas pandemije in družbene spremembe, ki se ob tem dogajajo. Govori o roparjih narodne banke, ki jih vzljubimo že po drugi epizodi in navijamo zanje, namesto za policijo. Policija je eksponent oblasti, je represija, laž in prevara, orodje za skrivanje nepoštenih in sovražnih dejanj politike zoper ljudstvo in človečnost, kljub temu, da so protagonisti med policaji predstavljeni kot ljudje z osebnimi problemi, konflikti, željami in potrebami. Prav kot roparji, ponižani in razžaljeni, kjer se situacija dodatno zapleta zaradi medsebojnih odnosov in odnosov s talci, ki tudi menjajo strani in prestopijo med roparje.
Serija je najbolj gledana neameriška serija na Netflixu, ima že preko 42 mil. gledalcev, njeni učinki pa sežejo dlje. Mnogo dlje v resničnost, saj protestniki v Franciji, Portoriku, Saudski Arabiji in Iraku uporabljajo ikonografijo iz serije, s katero poistovetijo svoje stiske in klic k protestu. To so rdeči kombinezoni (rdeča kot nevarnost, kot upor), maske s podobo slikarja Dalija (glasno je zagovarjal protikapitalistično filozofijo) in italijanska uporniška pesem Bella Ciao, ki se je začela peti med latifudijskimi izkoriščenimi delavkami na padskih riževih poljih že v 19. stoletju.
Ustvarjalci serije priznavajo, da ni bil namen zgolj akcijska zgodbo o ropu, morda maščevanje dveh bratov (Profesor in Berlin) zaradi policijskega uboja očeta med krajo (moral je dobiti denar za zdravila sinka – zdaj Profesora) in šikaniranje dedka, italijanskega partizana, ampak tudi vračanje samozavesti in ljubezni ponižanim in razžaljenim, prisiljenim v preživetje v vlogi kriminalcev, dilerjev, tatov in roparjev. La Casa de Papel je zgodba o protestu in uporu. Še veliko bi lahko povedali, vendar si raje poglejmo, kakšne voditeljske in poslovne nauke ter spoznanja nosi s seboj slovita španska serija!
Planiranje in vztrajnost
Rop v prvi sezoni – napad na tiskarno evrov, kjer si ekipa natiska lastno milijardo, saj s tem domnevno nikogar ne oškoduje – ali kasneje napad na narodno banko – oboje je načrtovano do sleherne podrobnosti. Če gre kaj narobe, se v hipu preide na enega od nadomestnih načrtov oziroma se rešuje težava z vnaprej premišljenimi ukrepi.
Ne obstajata le plan A, ampak tudi plani B, C, D, … , številčni kolikor se zdi v letih preigravanja podviga snovalcem to potrebno. Ali kot pravi sloviti Stephen Covey, je potrebno vsako stvar kreirati dvakrat: naprej z zamislijo, potem pa še z realizacijo.
Profesor in Berlin sta šahista, zato predvidita kar niz potez vnaprej. Karkoli že storita brutalna španska policija in zlovešča tajna služba, Profesor in Berlin (in kasneje Palermo), komentirata in sprejmeta z besedami: »Držimo se načrta!«
La casa de papel je mnogo več kot start-up, ki v pitchu omenja razdelitev proračuna na tri dele (razvoj, kadri in oglaševanje), kot sem pogosto videl in se mu ne sanja o podrobnostih.
Priprava z znanjem
Vsak od članov ekipe, torej »roparjev« ima natančno določene naloge med podvigom. Vsak od njih se nauči obvladati večje število orožij. Naučijo se tudi drugih spretnosti, ki bodo potrebne, npr. varjenja. Še več, nekaj od njih se usposobi za bolničarstvo, skoraj kirurgijo in tudi izvajanje psihološke pomoči morebitnim ranjencem. Intenzivne priprave so tekle več kot 6 mesecev.
Vsak član ekipe je bil načeloma nadomestljiv in več jih lahko opravi posamezno nalogo.
Takih priprav se startupi ali tudi že utečena podjetja niti ne lotijo, ali pa se prehitro zadovoljijo z doseženim. Zdi se celo, imajo v manjših podjetjih več kritičnega razmišljanja o tem, kaj bi šlo lahko narobe pri nekem projektu in predvidijo nadomestne člane ekipe. *
Vodenje in zaupanje
Vodja podviga je Profesor, ki pripravlja člane skupine na možne zagatne situacije med ropom in po njem. Gre za načelo: Vsi za enega in eden za vse. Zaupanje je brezpogojno. Tudi, ko policija zajame prvo in drugo članico, ti verjameta in je prepričani, da ju bo Profesor rešil. Zaupanje vanj in njegove odločitve je brezmejno.Tudi za Profesorja je predvidena zamenjava v sili, vendar skupina ne ve, kdo je to.
Vzpostavitev takega brezmejnega zaupanja, ko so v igri neposredno življenja članov ekipe in vodstva, je v poslovnem življenju skoraj nemogoče. Mogoče pa se mu je približati. Vodja mora pokazati lastni zgled, biti mora pripravljen na žrtvovanje in šele po tem lahko zahteva skoraj enako od ekipe.
Želja po uspehu
Skupino, sestavljeno iz ponižanih, razžaljenih, zlorabljenih, in razočaranih vse do zadnjega poganja želja po uspehu. Verjamejo in prepričani so, da jim bo uspelo. Trenutke dvomov in ocen verjetnosti, da bi šlo kaj zelo narobe, zna Profesor absorbirati in jih ponovno navdušiti za projekt, čeprav se zavedajo, da zelo verjetno vsi ne bodo prišli živi na svobodo in da so šanse, da rop uspe, komaj polovične. Kljub temu vsi menijo, da raje padejo pod streli policije, kot bi se dali ujeti in trpinčiti v zaporih do smrti.
Če bi se zagonska podjetja s takim žarom in željo po uspehu (da o pripravah, usposabljanju in planiranju niti ne govorimo) lotila svoje poslovne poti, potem jih ne bi propadlo v prvih dveh letih kar okoli 90%; »Na žalost mislijo, da jim uspeh pripada,« pravi motivator Gary Vayerchuk.
Money Heist
Strategija
»Ne ubijaj!« je temeljna strategija, s katero roparji državne tiskarne denarja člani postanejo novodobni Robin Hoodi z vsemi simpatijami najširšega občinstva, ki se jim gabi požrtnost vodilnih struktur in zloraba represivnega policijskega aparata v politično-mafijske posle.
»Ne pokaži svoje identitete v celoti!« je drugo geslo, ki ga povsem upoštevajo ter si tako zmanjšajo ranljivost pred policijo in zaščitijo svoje najbližje. Zato si izberejo imena po znanih mestih sveta: Rio, Tokio, Berlin, Denver, Nairobi, Oslo, Helsinki,… kasneje pa tudi drugi: Palermo, Bogota, Stockholm (mimogrede: v številnih deželah, kjer se serija popularna, dobivajo novorojenčki taka imena). Policija namreč skuša razbiti vsako »nevarno« organizirano skupino tako, da skuša najti šibke člene med njimi, ugotoviti podrobnosti iz njihovega zasebnega življenja, jih izsiljevati z morebitnimi posledicami njihovim najdražjim in prisiljevati k izdaji in/ali predaji.
Podjetniki in vodje, zamislite si kdaj pa kdaj glede svojih objav v družbenih omrežjih, kako bi vam te utegnile škodovati v zaostrujočih se poslovnih in družbenih razmerah!
Branding in ikonografija
Fenomen serije, ki traja in se udejanja po svetu, je vizualna in idejna podoba serije. Protagonisti so v krvavo rdečih kombinezonih (barva upora in revolucije), tudi talci, le da imajo roparji odločno krojene in so v njih prav privlačni. Že zato fotografije iz serije zlahka najdejo pot na naslovnice najbolj množičnih publikacij, običajni ljudje se poistovetijo z njimi, še več, jih posnemajo v svojih protestih zoper družbene nepravilnosti.
Roparji in talci imajo enake maske – stiliziran obraz iberskega surrealističnega slikarja Salvador (= rešitelj) Dali, večni upornik zoper kapitalistični izkoriščevalski sistem in konformizem in borec proti fašistični oblasti generala Franca v Španiji.
Tretja element je italijanska uporniška popevka Bella Ciao, ki jo pojejo »roparji«, ko dosežejo etapno zmago, ko se samomotivirajo, ko jim je najhuje, ali ob krvavem spopadu s policijo. Bella Ciao je pesem, ki jo tudi gledalci popevajo čisto spontano. Bella Ciao se poje na protestih v številnih državah. Tako so protestniki v Iraku spremenili naslov pesmi v “Blaya Chara”, kar v arabščini pomeni »Ni poti ven«.
Na protestih proti skorumiranemu portoriškemu guvernerju Ricardu Rosellu so bili protestniki oblečene v rdeče kombinezone in pod Dalijevimi maskami. Vzklikali so pogosto izrečeni stavek iz serije: “Somos la puta resistencia”, kar bi v prostem prevodu pomenilo: »Mi smo jebeni odpor!«
Preplet omenjenih elementov s karakterji posameznih vodilnih oseb (npr. kontroverzna Tokio, ki jo bodisi obožujete ali bi jo kar utopili, narcisoidnosti samozavestni in na smrt bolni Berlin, ali dobrohotna in večno zapostavljena Nairobi), ki z medsebojno interakcijo dodatno utrdijo domišljeno ikonografijo serije. ki je postala fenomen. Tudi filozofija »roparjev«, od »Ne ubijaj« do odnosa s talci ustvarja del zmagovitega branda.
Ustvarjena ikonografija, ki gre v ušesa in dušo, ima verjetno izjemen pomen pri sami popularizaciji serije La Casa de Papel.
Sporočilo podjetnikom pravi: vzpostavimo močne in zapomnljive elemente brandinga, po možnosti čim bolj emocionalne, s katerimi se ciljna skupina lahko poistoveti, hkrati pa jih ne menjamo kar naprej, če posel takoj ne zacveti; raje jih evoluiramo, dograjujemo in dodelujemo z razlogom.
La casa de papel (priporočam sočnejši španski original z angleškimi podnapisi) je izjemno napeta, čustvena in preobratov polna učna ura tudi za poslovno publiko. Peta sezona se menda snema, morda pa sta prvi dve, z minimalnim proračunom, najbolj razdelani.
V drugem prispevku bomo analizirali izjemno promocijsko kampanjo za serijo, kreirano tudi z elementi gverilskega marketinga.
Vito Komac
*Naj navedem tri primere akcij oziroma kratkotrajnih projektov, ki niso smeli zastati ali si privoščiti zamude, saj so bili časovno skrajno skoncentrirani. Kmalu po osamosvojitvi smo si zamislili in izvajali dva zanimiva projekta. Prvi je bil Slovenian Economy, kjer smo skozi vodilne ljudi v posameznih sektorjih in subjektih predstavili slovensko poslovno okolje z veliko potujočo razstavo po tujini. Imeli smo angažiranih 5 fotografov, dva pa sta bila rezerva, če bi prišlo do sprememb dogovorjenih urnikov. In je prišlo prav pogosto.
Drugi je bil Photo Session in Slovenia, kjer smo gostili 7 tujih fotografov, jim dali spremstvo, vodiče, avtomobile in pokrili vse stroške. Posneti filmi so se razvijali ponoči, fotografije izdelovale čez dan in sedmi dan je stala velikanska razstava s 70 velikimi, v steklo okvirjenimi fotografijami. Angažirali smo 3 laboratorije, čeprav bi bila dva dovolj, in 12 vodičev-fotografov, če bi komu kaj prišlo vmes. In smo uspeli.
Še tretji: postavljali smo slovensko stojnico na sejmu Gewinn na Dunaju. Konkurenco smo sumili, da je podkupila našega vodjo projekta, da nam ne bi uspel pomemben projekt, zato sem skrivaj podvojil ekipo doma in na Dunaju. Previdnost je bila na mestu, rezervna ekipa je opravila celotno delo v zadnjem hipu.
Kaj je bilo ključno? Motiviranost, želja po uspehu, natančna priprava in usposobljeno moštvo, ki je lahko deloma tudi zamenjalo delovne naloge.
