»O tem pa nihče ne govori, da tudi vodje doživljamo mobing …«
To izjavo smo že nekajkrat slišali v pogovorih z vodji o mobingu na delovnem mestu. Običajno zveni precej resignirano – kakor da vodje, ki doživljajo mobing, čutijo, da njihov problem nima enake teže, kot če se mobing dogaja nekomu na nižjem položaju. (Podobno kot, na primer, družba ne jemlje resno predstavnikov »močnejšega spola«, ki prijavijo, da so žrtve družinskega nasilja.)
Posplošena predstava o mobingu je, da se mobing na delovnem mestu dogaja samo od zgoraj navzdol, ker so tisti »spodaj«, že samodejno šibkejši, celo nemočni, in se je nad njimi enostavneje znašati kot nad onimi zgoraj.
Mobing res največkrat izvajajo prav vodje. Ljudje torej, ki imajo v organizaciji določeno moč in vpliv na osnovi položaja, ki ga zasedajo; mobing je seveda napačna uporaba te moči. Zloraba. Ampak tudi vodje lahko postanejo tarče sodelavcev, ki so po hierarhiji nižje od njih, bodisi tarče mobinga ali pa tarče obtožb, da izvajajo mobing – tudi kadar ga v resnici ne.
Navzgor usmerjeni mobing nekateri poimenujejo tudi »staffing« (izpeljanka iz angleškega izraza »staff«, ki pomeni osebje, zaposlene). Kot smo že pisali tukaj, proces mobinga poganja predvsem močna motivacija ene ali več oseb, da se nekoga znebi(jo), ga izloči(jo) iz skupine (kolektiva). Ta postane tarča najrazličnejših napadov oziroma gonje proti njemu ali njej.
Pri mobingu zoper nadrejenega ni veliko drugače: prepoznamo ga po rednih in sistematičnih napadih na vodjo, na primer v obliki:
- smešenja pred sodelavci in vodstvom organizacije,
- poskusov spodkopavanja njegove/njene avtoritete,
- glasnem izražanju dvomov o njegovi/njeni kompetentnosti,
- namernem odrekanju pomembnih informacij,
- širjenju govoric in neresničnih informacij o njem/njej …
Vodja lahko pričakuje marsikaj
Človeku, ki je tarča mobinga, nikoli ni lahko. Ampak kadar je tarča nekdo, ki je višje na hierarhični lestvici znotraj organizacije, lahko vse to doživlja še težje.
Razlogov za mobing je več:
- najprej bo moral pretrpeti veliko več, preden mu bodo verjeli in bo organizacija napade nanj sploh prepoznala kot mobing (kar je pogoj za ukrepanje zoper vršilca/vršilce). Češ, saj si vendar vodja, kako hudo ti je sploh lahko; ali pa: to sodi k tako izpostavljeni funkciji, boš že sam poskrbel zase, in podobno;
- nekateri mu težave privoščijo; mogoče mu zavidajo pozicijo, plačo, ugled ali pa imajo z njim kakšno negativno izkušnjo;
- vodja lahko kadarkoli pričakuje, da ga bo kateri od sodelavcev, ki jih vodi, obtožil mobinga; marsikdo namreč že samo šefov opomin (glede kvalitete opravljenega dela, odnosa do dela …), kaj šele disciplinski ukrep, doživlja kot napad nase, celo kot mobing.
Nasilju in mobingu s strani podrejenih so veliko bolj izpostavljeni šefi v javnem sektorju. To lahko pripišemo večim dejavnikom:
- vodje v javnem sektorju so pogosteje promovirani po političnih/prijateljskih/družinskih kot po strokovnih kriterijih; in ker se to razve, zato si morajo avtoriteto, ki bo temeljila na strokovnih in/ali vodstvenih kompetencah, šele zgraditi;
- ker gre za kader, ki je plačan iz davkoplačevalskega denarja, je vse, kar se dogaja z javnimi uslužbenci na izpostavljenih funkcijah, zanimiva tema tudi za medije in širšo javnost; to odpira nove, dodatne možnosti za stopnjevanje pritiska na tarčo in potenciranje mobinga;
- delovna mesta v javni upravi so varnejša, zaposleni zelo zaščiteni pred izgubo zaposlitve; občutek večje varnosti lahko daje uslužbencu več poguma pri izvajanju mobinga nad nadrejenim in tudi lažnih obtožbah zoper njega.
Čim prej se lotite težav
V resnici ni redko, da so vodje po krivem obtoženi mobinga nad podrejenimi. Zato pa je tako pomembno, da organizacija takoj in zelo resno obravnava vsako prijavo ali znake mobinga in drugih oblik nespoštljivega vedenja med sodelavci ne glede na to, v kateri smeri potekajo.
Mogoče gre samo za znak konflikta med dvema vendar se je treba tega takoj lotiti in iskati rešitev konflikta. Lahko, da zaposleni svojo vlogo v ekipi in pričakovanja, ki ga ima vodja do njega, razume na svoj način; in tudi o tem se je treba pogovoriti, razjasniti morebitne nesporazume, uskladiti stališča. Z grožnjo s prijavo lahko delavec tudi poskuša od vodje izsiliti umik določenega ukrepa zoper njega. Sprožitelj konfliktov in lažnih prijav so lahko osebna neujemanja med vodjo in podrejenim, lahko pa vzrok kratkega stika sega tudi v preteklost ali celo v njuni zasebni življenji.
Z zavzetim, konstruktivnim pristopom organizacije je praviloma takšne situacije mogoče relativno hitro rešiti in se iz njih celo kaj naučiti. Predvsem pa je treba vsak napad na sodelavca, ki zaseda neko vodstveno pozicijo, obravnavati enako resno kot tisto, pogostejšo obliko mobinga, ki poteka v nasprotni smeri.
