Menica je individualen vrednostni papir, ki se v današnjem času ne uporablja več tako pogosto kot nekoč. To pa še ne pomeni, da je poslovanje z menicami povsem prenehalo. V grobem lahko rečemo, da menica vsebuje obveznosti izdajatelja menice in tudi drugih zavezancev, da bo meničnemu upniku izplačan določen denarni znesek.
Boštjan Turk
Pri poslovanju z menicami so običajno prisotni trije subjekti: to so izdajatelj menice, plačnik (trasat) in pa prejemnik. Če menico sprejme banka, to upniku predstavlja dodatno varstvo, da bo upnikova terjatev res plačana v dogovorjenih rokih.
Pomembno je razlikovati, da lahko ta denarni znesek plača bodisi izdajatelj sam ( v tem primeru govorimo o lastni menici), ali pa ga po njegovem nalogu plača tretja oseba (v tem primeru govorimo o trasirani menici).
menica
Bistvena prednost menične terjatve je v tem, da je njen prenos ter njeno uveljavljanje učinkovitejše, saj se menična terjatev prenaša in uveljavlja s fizičnim vrednostnim papirjem.
Ena izmed vrst menice, poznana tudi v laičnem jeziku, je tudi bianko menica. Izda se nepopolna – manjka ji ena ali več bistvenih sestavin in je kot taka primerna za zavarovanje bodočih terjatev. Pomembno pa je, da lahko tovrstne sestavine kasneje vnese menični upnik, oziroma remitent,. To pomeni, da gre za tvegano obliko pravnega posla, pri katerem lahko prihaja (in je v preteklosti že prihajalo) do nepravilnosti, ki so vodile tudi v stečaj izdajateljev menice.
