V zadnjem letu je franšizni posel rasel, spremenili pa so se deleži posameznih dejavnosti. Še vedno vodijo restavracije s hitro hrano, sledijo jim osebne storitve, nastanitev in poslovne storitve.

Slovenija v franšizingu caplja na repu EU; močno – z mnogokratnikom! – jo prekašajo celo nove članice.

Če je v devetdesetih letih skoraj 1/3 franšiz poslovala z izgubo, je takih še komaj kak odstotek.Število zaposlenih se je povečalo v zadnjem desetletju skoraj za polovico.

Omenili smo že, da je franšiza posel, ki ga delamo sami. No, pa vendarle ne povsem sami, temveč s pomočjo franšizorja – lastnika franšize. Ta je produkt (gostinski, trgovski, izobraževalni, … ) razvil, preveril v praksi in pripravil tako, da lahko franšizojemalec – franšizij – takoj začne z delom v preizkušenem poslovnem modelu.

Franšizorja lahko najdemo sami – ponudba na spletu in specializiranih sejmih je ogromna –, ali pa ga najdemo preko posrednika, ki v imenu franšizorja išče odjemalce, torej franšizije. Seveda skoraj vsi poznamo velike svetovne franšize, vendar, kakor pravi mag. Edita Bečić iz FranAdrie, tudi nekatere balkanske, še posebej romunske in turške, ki so naredile pravi boom, so poceni in več kot vredne pozornosti.

V zadnjem letu so po svetu najbolj rasle franšize za osebne storitve (1,9 % – zlasti skrb za starejše, dostava hrane, prosti čas itd.) , sledile pa so jim nastanitvene (dokaj poceni, vendar solidni hoteli), poslovne storitve in tudi restavracije s hitro prehrano. Še vedno prednjači legendarni McDonald’s, ki pa svoje pozitivne številke črpa zlasti na račun dajanja restavracij v najem.

Gre za posel. Tak lahko uspe, če so pričakovanja obeh (dajalca in jemalca) realna, uresničljiva in ne eden ne drugi ne poskušata izkoristiti drug drugega.

Franšizor po svojih kanalih in neposredno preveri franšizija, da ne bi zabredel v težave, uničeval svoje dobro ime oz. ime blagovne znamke in ne bi zamudil kakšnega primernejšega potencialnega partnerja.

Gre torej za približevanje win-win situaciji. In franšizij se mora prav tako pripraviti ter pred odločitvijo za nakup franšize postaviti številna vprašanja franšizorju.

Na primer: kdo je sploh franšizor in kaj ponuja?

Koliko je že franšizijev, kako uspešni so, kako so povezani v relaciji do franšizorja, kaj lahko zahtevajo od njega, kako je z lastništvom in uporabo znamk, ali je morda znamka v kakšnih tožbah, kakšna je fluktuacija ključnih zaposlenih pri franšizorju, kdo so konkurenti, ali franšizor pokriva katerekoli stroške franšizija, ali je franšizna pogodba fiksna oziroma ali je pogoje mogoče izpogajati, …?

Vsekakor je potrebno izvedeti, kolikšna je pristopnina oziroma strošek vstopa v franšizo in kakšne druge finančne obveznosti še potegne za seboj. Predvsem gre tu za obvezne nakupe od franšizorja; karkoli že: zaloge, oglaševanje, opremo, morebitno posojilo do točke preloma, koliko znaša mesečna licenčnina, kolikšen je prispevek v skupno oglaševanje in podobno.

Franšizor bi moral razkriti tudi svoj zaslužek (to so pripravljeni storiti le redki, saj je razumljivo, da se po dolgih letih razvoja poslovne skrivnostni kar ne delijo naokrog), transparentno prikazati skupne stroške (npr. za oglaševanje), pa postopek nabave produktov vključno z zavezo o obvezni nabavi od franšizorja (pogoji, cene).

Franšizor je pravzaprav dolžan potencialnega franšizija seznaniti z rezultati morebitnih tržnih raziskav na ozemlju franšizija, oziroma ga opozoriti na posebnosti tega trga. Potencialni franšizij bo naredil tudi domačo nalogo: kritično bo pregledal napovedi in priložnosti, ki mu jih bo posredoval franšizor, si po potrebi najel tudi strokovno pomoč, obiskal nekaj franšizijev istega franšizorja in se pogovoril o izkušnjah in poslovanju.

Opomba: povprečna rast franšiznega poslovanja v svetu je okoli 1,6 %, medtem ko ustvarja 2-3 % točke višjo rast prihodkov v primerjavi z rastjo nacionalnih BDP.

Zelo natančno mora potencialni franšizij poizvedeti glede detajlov, ki se tičejo usposabljanja njegove ekipe: kdo, kje, kakšno, koliko časa, na kakšen način, katere stroške krije franšizor itd. Pomembna je tudi pomoč franšizorja pri pripravi samega starta, torej vstopa na trg; kaj pripravi franšizor, kakšno pomoč še daje, kdo krije stroške in koliko je teh.

Pri distribucijskih pogodbah želi principal vse to prevaliti na distributerja, franšizorji pa skupni posel pogosto razumejo podobno – franšizij naj vlaga, če hoče uspeti. Še posebno je to občutljivo, če hoče franšizor pogodbeno zavezo o aktivnosti franšizija. Ponavadi se izkaže, da trdna pogajalska volja franšizija lahko prepreči številne naprtene stroške.

Ponavadi je del pogodbene zaveze tudi franšizni priročnik in obseg njegovega brezpogojnega upoštevanja. Nekateri zahtevajo več, drugim franšizorjem je zgolj vodilo in priporočilo franšizijem.

Poglejmo izjavo direktorja BNI Slovenija (gre za uspešno master franšizo v poslovnih storitvah) – mag. Jerneja Pirca!

Franšizno sodelovanje se začne v nekem trenutku, toda nič ni večnega; lahko nam trdijo, da je produkt v primerni življenjski fazi – toda kaj bo potem, ko se ‘izpoje’? Franšizni odnos pogosto daje optimalne rezultate šele po desetih letih. Zanimati nas mora, kakšni so načrti franšizorja v prihodnje, kakšne produkte pripravlja in kako jih bomo lahko vključili v svoj program.

Opomba: Življenjska doba s fazami razvoja franšiznega podjetja je pomembna informacija. Tako statistike kažejo, da vsako leto preneha slabih 5 % na franšizi postavljenih podjetij, kar pa je pomembno manj od povprečnih MSP; tudi njihovo poslovanje je stabilnejše in banke jim mnogo raje ponudijo kredite.

Za uspešno poslovanje kot franšizij potrebujemo tudi ustrezno svetovalsko pomoč. Kdo je/so svetovalci, kakšne kompetence imajo, kako so dostopni, ali je svetovanje povezano s stroški …? Morda se je dobro prej, pred podpisom pogodbe, tudi srečati z dodeljenim svetovalcem.

Povsem nedoločljivi se zdijo na začetku, pred delovanjem, stroški tržnega komuniciranja, načini, kanali, sporočila itd. S tem nas mora seznaniti oz. informirati franšizor.

Še veliko je tega. O detajlih bomo pripravili še nekaj prispevkov.