Zadruge/kooperative naj bi bile namenjene izboljšanju ekonomskega položaja svojih članov, torej bi morale biti zanimive za precejšen del populacije. Čeprav se jih drži pridih komunizma, so vendarle zelo stara, predkomunistična oblika povezovanja ljudi z enakim ciljem oz. namenom.  

Zadružništvo – kooperativizem dejansko ima številne prednosti, o katerih bi bilo vredno razmisliti.

Avtorica Aleksandra Kanjuo – Mrčela v delu »Lastništvo in ekonomska demokracija« pravi,  da »so kooperative (zadruge) organizacijska oblika, utemeljena na kolektivni lastnini nad sredstvi za proizvodnjo.«

Druga definicija je:

»Kooperativa je samostojno združenje posameznikov, ki so se prostovoljno povezali zato, da bi zadovoljili svoje ekonomske, socialne, kulturne in druge potrebe ali težnje. Kooperativa je podjetje, katerega lastniki so člani sami, ki ga demokratično vodijo in nadzirajo.«

Predniki zadrug so bili obrtniški cehi, ki so svojimi pravili skrbeli za večjo profesionalnost, usposabljanje članov, samopomoč, notranjo hierarhijo (tudi omejevanje konkurence) ter  združeni nastopali v bran svojih interesov pri županstvih.

V širši habsburški monarhiji so obstajale že pred stoletji srenjske, vaške in pašne skupnosti. Temeljile so na skupni lastnini ali skupnih pravicah za izkoriščanje zaupanih naravnih danosti.

Danes so to slovenske agrarne skupnosti z blizu 40.000 člani, ki jim pripada kar 4 % slovenskega nacionalnega ozemlja. Obe obliki sta pravzaprav nekakšno »prazadružništvo«.

Prve zadruge modernega tipa so se začele ustanavljati v Veliki Britaniji sredi 19. stoletja kot reakcija na koncentracijo kapitala, ki je požiral male ponudnike na trgu. Povezovanje je zajemalo skupno nabavo, proizvodnjo in prodajo in je vsebovalo tudi elemente hranilništva, razvoja in trženja.

Znani nemški župan Reiffeisen je seme zadružništva zanesel na Nemško, kjer so hitro vznikale nove zadruge, konglomerat Reiffeisen pa še danes uspešno posluje.

Zadružništvo na Slovenskem sega v leto 1852, ko je Jan Horak v Ljubljani ustanovil “Obrtno pomožno društvo”.

Z iniciativo poslanca Josipa Vošnjaka je bila ustanovljena prva zadružna hranilnica v Celju, njena naslednica je Zveza hranilnic. Zadružništvo se je razcvetelo po l. 1873, ko je Avstrija sprejela zakon o zadružništvu  – tudi s pomočjo močnega vpliva in mentorstva dr. Janeza Evangelista Kreka. Kmetje in obrtniki so bili po odpravi fevdalizma v težavah, krediti so bili težko dostopni, trg so začele obvladovati večje trgovske družbe, s katerimi je mali ponudnik težko sodeloval, kmetije in obrtne delavnice so propadale … ( no, to koga spomni na današnje razmere? Zgodovina se očitno ponavlja, mar ne?). Pred 1. svet. vojno je bilo že blizu 700 zadrug, takoj po njej so ustanovili prvo pravo banko. Zadružništvo je dosegalo vrhunce in padce – pač glede na trenutni politični ustroj; njegov ponovni vzpon pa se je začel leta 1990 z Zadružno banko, katere naslednica je Deželna banka Slovenije.

V Sloveniji je bilo  leta 2015 registriranih vsaj 385 zadrug, od tega kmetijskih komaj 87; slednje so skoraj vse članice Zadružne zveze Slovenije.

Preglednica 1: Registrirane zadruge v Republiki Sloveniji na dan 30. september 2015 (Vir: Ajpes, 30. 09. 2015)

(za povečavo kliknite)

Poleg Zadružne zveze Slovenije, ki je v dveh desetletjih vodstva Petra Vriska uspela preživeti tajkunske in politične aspiracije različno obarvanih protagonistov po zadružnem premoženju in se celo okrepila (prevzela je Deželno banko, Semenarno, ČZP Kmečki glas), je v zadnjih letih pri nas nastalo kar lepo število zadrug; te  se udejanjajo na različnih področjih /tudi kot povsem socialno-podjetniške entitete/, nekatere se deklarirajo tudi kot zadruge pravične distribucijske verige in celo javno pokažejo strukturo cene izdelka (npr. Ekoci, Bruna, Dobrina, Ekozadruga, Ekopodeželje itd.). Manj je proizvodnih zadrug, več storitvenih.

Claudia Sanchez Bajo iz univerze Pavia, in Bruno Roalants, generalni sekretar mednarodne zveze delavskih in storitvenih zadrug, sta v knjigi Kapital in past zadolževanja – Zadružništvo kot alternativa predstavila ugotovitve, ki po mnenju ameriških industrijalcev predstavljajo novo paradigmo prihodnosti.

Menita, da so zadruge trajnostno naravnane in ne hlepijo zgolj po visokih donosih in kopičenju bogastva na račun revnih zaposlenih.

Zadruga kot podjetje deluje po načelih pravičnosti, solidarnosti, enakopravnosti, demokratičnosti, poštenju in družbeni odgovornosti. Njuna analiza primerov je dokazala, da se tudi v kriznih časih izjemno obnesejo.

Po prometu največja svetovna kooperativa je japonska kmetijska zavarovalnica Zenkyoren s 63,3 mrd. dolarjev prometa, sledi ji francoska trgovska veriga E. Leclec s 63 mrd. $ … Med največjimi so dejansko zavarovalnice in trgovci, sledijo jim kmetijski konglomerati in banke.

Marsikdo pozna zadruge (kooperative) zgolj zaradi baskovskega Mondragona.

V letu 2015 je imel ta zadružni sistem 74.000 zaposlenih, 111 odvisnih družb (tudi na drugih celinah) in  zavzema z 12 milijardami prihodka na leto 2. najvišje mesto med t. i. industrijskimi zadrugami. Te zagotavljajo 100 milijonov delovnih mest, 20 odstotkov več kot multinacionalke. Prihodki 300 največjih zadrug sveta presegajo prihodke španskega BDP – preko 2 bilijona $.

Vsak četrti delavec v Nemčiji in ZDA je član zadruge, Kanadčanov pa je takih kar 30 %. Manj znano je tudi, da imajo kooperative okoli milijardo članov!

Drugi, zelo pomembni problem pa je, da uspešne zadruge rastejo in vlagajo svoj ustvarjeni kapital v druga podjetja, jih ustanavljajo in dobivajo zaslužek od plemenitenja kapitala v takih podjetjih.

Zaposleni v podjetjih v zadružni lasti, kakršne ima na primer Mondragon, nimajo in ne uživajo prednosti zadružništva, kot ga imajo člani Mondragona, ampak so povsem običajni mezdni delavci. Da bi si zagotovili delovno mesto in članstvo v Mondragonovih zadrugah, imajo delavci 6-  do 12-mesečno poskusno delo in se po tem času lahko odločijo, ali postanejo enakopravni člani zadruge. Kar 2/3 zaposlenih v sistemu Mondragon so člani zadrug. Seveda na skupščinah odločajo o generalnih usmeritvah in pomembnejših zadevah, sicer pa upravljajo zadrugo preko predstavnikov. Ustvarjeni presežek se vlaga v razvoj, lastno šolstvo (vključno z univerzo), del pa dobijo zadružniki.

G, Thomas Magnusson, predsednik evropske zadružne zveze Cogeca, ki združuje kakih 20.000 zadrug in daje delo 6 mil. ljudem:

Številne slovenske zadruge so solastnice podjetij v živilskopredelovalni panogi  (mlekarne, mesna industrija ipd.). Zadruge so v teh primerih tudi dobaviteljice surovin. Zanje želijo v vertikalni povezavi doseči kar najvišje odkupne cene, hkrati pa od uprave teh podjetij pričakujejo dostojne dobičke kot lastniki (kar je seveda konflikt interesov, vendar se zdi, kot bi se zadružniki tega ne  zavedali, ali pa se nočejo zavedati). Po drugi strani se zadružniki v številnih primerih obnašajo do »svojih« družb, v katerih imajo pomemben lastniški delež, kot do neke danosti in podcenjujejo njihovo vrednost.

Kako kooperativa živi na trgu?

Zamujenih priložnosti je bilo žal veliko (veliko preveč!), če naj omenimo samo vsem znani Fructal …, kjer so imeli navsezadnje sami zaposleni in/ali dobavitelji, tudi lokalne zadruge, priložnost, dolžnost in pravico, da same odkupijo podjetje…! Tako bi vzpostavili vertikalno integracijo, morda uspeli celo s konceptom javno-zasebnega partnerstva – in zadruga z zelo ugledno blagovno znamko v rokah bi lahko poslovala uspešno. Manjkala je organiziranost sadjarjev, konzervativno razmišljanje o tem, da bi izvlekli nekaj jurjev iz žimnic ali prodali kak nepotreben stroj, pa tudi občina bi lahko dala kako bančno garancijo. Zdaj nekoč (in še vedno vsaj v narodovem spominu) ugledno podjetje »pasira in seklja«  slovensko naravno bogastvo za nekoga drugega. Na zdravje!

Podoben primer je bovški turizem, kjer dobronamerno, a »žal« od nedomačinov iniciirana zadruga nikakor ni uspela pritegniti ključnih deležnikov k resnemu vložku kapitala za oživitev zimskega turizma.

Številne tovarne z znanimi in močnimi znamkami bi se lahko rešile, če bi zaposlenim ponudili drugačno perspektivo namesto vizije:

»Čim prej na zavod za zaposlovanje, naj država skrbi za nas, potem pa že bo, kot bo.«

Sindikati in stranke se zdijo povsem nesposobni obrniti situacijo v prid razvoju in ohranitvi delovnih mest ter zadržanju aktivnih in izkušenih delavcev na ustvarjenih delovnih mestih. In podjetja z znanjem, trgom, dobavitelji, intelektualno lastnino, ugledom, tradicijo itd. gre v stečaj ali v nesposobne, pišmevuhovske tajkunske ali grabežljive tuje roke …

***

Edino v sredstvih izražen interes daje dovolj veliko zavezo, da se članstvo polnokrvno vključi v snovanje in operativne dejavnosti ter po svojih močeh pomaga k uspešnosti projekta.

V slovenskem prostoru so dejavne in celo številčnejše nekmetijske zadruge (celo prevladujejo!), vendar njihov vpliv ni temu niti približno proporcionalen, njihova dejavnost pa širši javnosti manj na očeh. Veliko je govora o socialnem podjetništvu, ki ne temelji na dobičku, ampak na ustvarjanju skromnih delovnih mest /kar je sicer prav in pošteno/, vendar na tej osnovi ustanovljene zadruge nekako nimajo pravega naboja, da bi presegle svoj osnovni namen in s tržno uspešnostjo, repliciranjem – morda celo s franšizo –  uspele tudi v širšem prostoru,

Kakšno priložnost pa ponuja zadružno povezovanje slovenskim podjetnikom?  Seveda za to ni recepta in je stvar kreativnega pristopa potencialnih članov, kako bi osmislili svoje poslanstvo, obvarovali delovna mesta in tržni položaj ter dosegli vsaj obstanek, če ne celo boljši razvoj kot do sedaj.  Poleg horizontalne povezave se mi zdijo zanimivi nekateri drugi modeli; to velja še zlasti ob nevarnostih, ki jih povzročajo stečaji podjetij.

Kaj pa je pogoj, da je kooperativa uspešna?

Kmetijstvo še vedno ostaja priložnost za stare in nove oblike združevanja za uspešnejše gospodarjenje in nastop na trgu. Samooskrbni smo komaj 2/3, pri zelenjavi morda 1/3.

Uvozimo za preko 1.5 milijarde hrane letno, taka pridelava pa bi verjetno odprla med 10.000 in 30.000 novih delovnih mest.

Približevanje popolni samooskrbi bo spremenilo način prodaje. Od dvoriščne prodaje eko-pridelkov in že pojavljajočih se redkih stojnic bo potrebno razviti predelavo, embaliranje, dostavo na dom, internetno prodajo, močno maloprodajno mrežo, povezavo dobaviteljev in kupcev itd. Skratka, priložnosti je več kot dovolj, in za finančno šibkejše je kooperativa prava pot.

Povečana proizvodnja se ne bo mogla prodati – kot do sedaj – z dvorišč, ampak bo potrebno postaviti nove prodajne poti:

morda bo to kot neposredna dostava gospodinjstvom, pa specializirane trgovine, internetna naročila in prodaja itd. Postaviti močno prodajno mrežo in povezati dobavitelje je bržčas bolj varno in dolgoročno kot pa samostojno nastopati na trgu (tako z vidika stroškov in obsega poslovanja, kot tudi glede zanesljivosti dobave in sovlaganja).

Vsakdo se lahko za svojo, torej lastno poslovno priložnost, ki jo je pripravljen deliti še s kom, lahko (z)najde tudi v zadružništvu. Skupni prevzem tveganja, nova delovna mesta, stabilnost poslovanja in fleksibilnost so privlačnosti in priložnosti.

Naslednjič: Kako ustanovimo zadrugo?