Kršitev konkurenčne prepovedi ni kršitev konkurenčne klavzule.
Verjamem, da se številna podjetja srečujejo z enim od naslednjih problemov:
- V podjetju je na primer zaposlena oseba, za katero ugotovimo, da v svojem prostem času za plačilo ali ne izvaja enake dejavnosti, kot jih ima podjetje oziroma jih konkretna oseba opravlja kot svojo delovno obveznost (recimo temu popoldansko delo).
- Še hujše – ta oseba opravlja enako dejavnost kar med delovnim časom, morda celo na delovnih prostorih, ki ga plačuje podjetje in z delovnimi sredstvi, ki so v lasti podjetja (to ponavadi ljudsko imenujemo fuš).
V tem primeru posameznik odžira svojemu podjetju tržni delež, vseeno kako majhen je, in se morda pripravlja za odskok iz podjetja, prehod h konkurentu ali celo neposredno ustanovitev nove pravne osebe, ki bo konkurirala sedanjemu delodajalcu, potem gre za zelo resno kršitev konkurenčne prepovedi.
V drugem primeru pa gre povrh vsega še za krajo:
- oseba dobi plačilo za porabljen čas na delovnem mestu, ki pa ga je uporabila za lastno pridobitno dejavnost, torej krade čas;
- oseba delo opravlja v prostorih delodajalca, torej odžira prostor nekomu, katerega delo bi prinašalo prihodek podjetju, s tem si kršilec zmanjšuje poslovne stroške in povečuje konkurenčnost na tržiču, ki ga odžira delodajalcu;
- če pa pri tem uporablja še delovna sredstva in repromaterial podjetja, potem pred tako kršitvijo ni mogoče zatisniti očesa ali dveh.
(Nekoč sem od takega kršilca, sicer ne v našem podjetju, ampak v družbi za šankom slišal tole izjavo: »Ja, orodje smo nosili kar domov, sunili smo ga, da smo imeli s čim fušati. Včasih ga je bilo doma že toliko, da smo ga morali nositi nazaj v službo, saj nismo imeli s čim delati!« Mislim, da komentar ni potreben.)
Konkurenčna prepoved je zakonska prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti (samostojno ali posredno za drugega naročnika). Tak člen je dokaj pogosto kršen celo v vzgoji in izobraževanju in je povsem razumljivo stališča delodajalca, ki vlaga v zaposlenega, mu daje priložnost za afirmacijo in izpopolnjevanje in seveda ni nor, da bi zdaj brezplačno in v dodatno svojo škodo zamižal na obe očesi ter dovolil zaposlenim »fušanje« ali celo popoldanske espeje. Poznamo marsikaterega direktorja ali lastnika, ki so mu v takih primerih popustili živci, še več pa takih, ki so naredili lasten spin-off iz firme na račun pridobljenega znanja, zvez in celo kupcev. (‘Hvala, naivni delodajalec!’)
Zakonska zaščita delodajalca
Ključna in izjemno pomembna razlika med konkurenčno prepovedjo in konkurenčno klavzulo je ta, da konkurenčna prepoved velja med časom trajanja delovnega razmerja, konkurenčna klavzula pa po prenehanju delovnega razmerja, pod pogojem, da je pisno dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi.
Konkurenčna prepoved ne dovoljuje delavcu, da bi brez pisnega soglasja za svoj ali tuj račun sklepal posle ali opravljal dela oziroma podjetniško aktivnost v času trajanja delovnega razmerja, katera sodijo v dejavnost delodajalca in bi zanj lahko pomenilo konkurenco.
Konkurenčna prepoved je zakonska prepoved (39. člen ZDR-1). Torej gre pri tem za opravljanje dejavnosti oziroma za vsako ravnanje delavca, ki na trgu ponuja enako storitev kot jo opravlja sam delodajalec. Prav tako delavec ne sme konkurirati delodajalcu, tako da bi na trgu ponujal storitve, ki jih ponuja delodajalec.
Kršenje konkurenčne prepovedi, torej konkurenčno dejavnost lahko opravlja tako delavec kot podjetnik, kot d.o.o., pogodbeno ali kot delo na črno.
Konkurenčna prepoved ni nujno vnesena v pogodbo o zaposlitvi, ki jo praviloma pripravi delodajalec, ampak po zakonu velja, kot da je. (Seveda mora biti pogodba v pisni obliki.) Le s pisnim soglasjem lahko delodajalec odstopi od pogodbenih kazni za primer kršitve te klavzule.
Ukrepi delodajalca
Delodajalec lahko od delavca:
- zahteva povrnitev škode, nastale z njegovim ravnanjem; rok za zahtevo je tri mesece od dneva, ko je zvedel za opravljanje dela ali sklenitev posla, oziroma v roku treh let od dokončanja dela ali sklenitve posla (2.odst. 39. člena ZDR-1);
- disciplinsko kaznuje delavca zaradi kršitve njegove pogodbene obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi;
- izda delavcu izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Konkurenčna prepoved ni absolutna, ampak je odvisna od soglasja delodajalca. Če delodajalec delavcu pisno dovoli, da opravlja konkurenčno dejavnost, potem delavčevo ravnanje ni nedovoljeno in s tem ni nezakonito in nima posledic.
Sicer pa je pametno stvari dogovoriti in zapisati v pogodbo vnaprej. Tudi kompromisi niso izključeni. So primeri, ko delodajalec ne bo mogel pridobiti novega sodelavca, ki ga krvavo potrebuje, če ta v prostem času ne bo smel opravljati dela za utečene naročnike. Take, mehke klavzule je potrebno spremljati in jih po potrebi spreminjati, zaostrovati ali dopolnjevati.
