Zagotovo oblika in organiziranost pisarniškega prostora, pa naj zaposleni sedijo vsak v svoji pisarni, si jo delijo z enim ali več cimri, ali pa so (skoraj) vsi v eni sami pisarni, morda ločeni med seboj z nizkimi, protihrupnimi boksi ali pa tudi to ne.
Vsak od »dizajnov« ima svoje prednosti in slabosti ter vpliva na produktivnost in zadovoljstvo zaposlenih. Zdi se, da so odločitve o obliki delovnega pisarniškega prostora pogosto predvsem pod vplivom razmišljanja delodajalcev in menedžerjev s ciljem povečanja produktivnosti zaposlenih.
Da ne zabušavajo, da so vidni predstojniku, ki jih nadzoruje skozi stekleno steno svoje pisarne, ki je po možnosti kar nadstropje ali dve višje od nivoja zaposlenih.
(To gre zadnja desetletja še bolj v prid tistim, ki bi radi obšli zakonodajo, ki ne dovoljuje kamer na delovnem mestu, nima pa nič proti daljnogledom, ki zrejo na delovne mize in v ekrane zaposlenih.)
Dobro počutje zaposlenih, njihovo duševno zdravje in posledična fluktuacija je zaposlovalcem prepogosto drugotnega pomena.
Seveda, ob pozitivnih izjemah, ki se zavedajo, da so sposobni in uspešni zaposleni največja vrednost podjetja. V praksi smo videli take in drugačne primere.
V prodajnem ali morda marketinškem oddelku je pogosto ekipa v enem velikem prostoru.
Prodajniki si pomagajo z medklici drug drugemu glede pomembnih informacij, le pomahajo in šepnejo ali z usti oblikujejo besede, da pridobijo na primer dobavni rok, oceno količinskega popusta, način dostave, in podobno. Če si skupina lahko med seboj pomaga z nasveti, potem je to vsekakor primerna oblika delovnega prostora.
Kadar se spomnimo na primer na nekdanji administrativni oddelek uspešne kranjske Save, kjer so zaposleni čemeli za majhnimi delovnimi mizami, ločeno od sodelavcev s protihrupno pregrado, čez katero niso videli, slišali pa so številne sodelavce, kjer je brenčalo, kot v panju in obiskovalec skoraj ni imel kam sesti, je ta spomin ali privid kar primeren za trpinčenje v sanjah, vicah ali peklu. Ampak, finančni rezultati podjetja so bili odlični.
Poglejmo, kaj pravijo današnji teoretiki k oblikovanju delovnega pisarniškega prostora!
Vitki pristop
Tako imenovani vitki pristop podreja vse zgolj produktivnosti zaposlenega in njegovi delovni uspešnosti. Vse, kar je v mikrookolju zaposlenega, mora biti s ciljem kar najboljšega opravljanja svojega dela.
Nič motečih elementov, na primer cvetja, nič osebnih stvari, ko so na primer fotografije družine, ali kak spominek, igračka ali podobno.
Nič, kar bi človeku dvigovalo delovno motiviranost, ga pomirilo ob morebitnem manjšem neuspehu pri delu, pri očitkih šefa in podobno, kar bi mu dajalo večje zadovoljstvo (ali »srečo«) na delovnem mestu.
Le suhoparno tisto, kar služi podpori dela, ki se realizira v večji delovni uspešnosti in posledično zadovoljstvu šefa in lastnikov višjih dividend.
Od takega posameznika se pričakuje, da prihaja na delo razpoložen, kooperativen in maksimalno motiviran.
Za na tako stanje pripravo naj izkoristi svoj prosti čas, ki ga delodajalec na plačuje, predvsem pa naj bo motiviran s svojim plačilom in delovnim mestom. Takšna je prepogosto logika »gospodarjev«.
Pisarna ali pisarne so enake, delovno mesto lahko zaseda ta trenutek on, jutri ga bo ona, enako brezdušno je.
Danes generacija Y beži od tega, se noče podrediti le logiki kapitala in verjame, da je bolj kreativna v sproščenem, igrivem vzdušju, kjer se sliši tudi smeh in lahko se med odmorom za kavo lahko predaja rekreaciji. Tudi tak pristop ima ime.
Zeleni pristop
Zeleni pristop zagovarja prav zgoraj zapisano. Delovno mesto naj bo prijetno, pomirjujoče, v prijetnih, svetlih barvah, ki dvigajo razpoloženje, pogled delavca naj se sprosti ob pogledu na fotografije ali slike narave, živali, pa seveda svoje družine.
Tako okolje blaži stres in zmanjšuje jezno ter dviga nivo komuniciranja med zaposlenimi.
Če je prostor, dajmo v okolje zaposlenega tudi kakšno prijetno rastlino, morda lončnico. Že pogled nanjo pomirja, nekatere pa so tudi znane po tem, da čistijo zrak v prostoru in ga bolj kot druge, bogatijo s kisikom.
Nekatere so tudi nezahtevne za vzdrževanje, pa so kljub temu zelo dekorativne, na primer zmajevke in spatifili, tudi praproti in bršljan. Pravi kralj med njimi pa je ne prav pogosto videni rožmarin.
Rožmarin se pohvali tudi z neverjetnimi blagodejnimi vplivi na človekov spomin, kar pomeni, da vonj rožmarina med učenjem izboljša spomin za kar 60 do 75 odstotkov. Svež zrak nasploh izboljša telesne in duševne procese.
Individualiziran pristop socialne identitete
Tudi pri zelenem pristopu je delodajalec tisti, ki opremi delovni prostor in ga preda v uporabo zaposlenemu. Delodajalec tako izbere fotografije ali umetniške slike, tudi vrsto rastlin. Ta pristop socialne identitete pa daje posamezniku možnost, da si sam izbere opremo prostora.
Po mnenju psihologov je zelo pomembna personalizacija delovnega prostora, saj to povečuje zadovoljstvo pri delu in delovno uspešnost.
Pristop socialne identitete prav spodbuja zaposlene, da si sami uredijo in okrasijo delovni prostor z osebnimi predmeti, fotografijami, spominki in podobnim.
S tem ponotranjijo svoj delovni prostor, oprema jim da občutek stalnost in določen avtonomije.
Raziskava
Knight in Haslam, raziskovalca iz Exeterja, sta z raziskavo primerja te tri pristope.
Udeleženci Vitkega pristopa so se počutili manj psihološko in fizično udobno, bili pa so tudi manj zadovoljni od ostalih dveh skupin, potrebovali sto tudi več časa pri izvajanju nalog.
Udeleženci v pogojih socialne identitete so se počutili bolj psihološko udobno v primerjavi s tistimi v zelenem stanju in so bili najhitrejši pri dokončanju naloge čuječnosti.
Rezultati njune raziskave nas torej spodbujajo, da opustimo zastarele prakse totalnega nadzora zaposlenih za kar največjo produktivnost, ampak uvedbo tistih praks, ki povečujejo avtonomijo zaposlenih. Več v naslednjem članku – Kako zasnovati pisarniški prostor
Uredništvo Podjetnik.net
