Najbrž se nas večina spomni besed, ki smo jih večkrat slišali kot otroci: da je nevljudno s prstom kazati na ljudi, če nekdo ali nekaj izstopa ali s kakšnim drugim razlogom pritegne našo pozornost. Kar naprej so nam starši govorili, da je to neprimerno in celo žaljivo.
Zadnje čase opažam, da je trend kazanja s prstom ponovno v porastu. Sprva sem to pripisovala svojemu občutku in treniranemu očesu za opazovanje. Po pogovoru z različnimi ljudmi, ki so mi ta dejanja tudi sami potrdili, zaznavam še veliko drugih aktivnosti, ki kažejo na upad medsebojnega spoštovanja v naši družbi.
Uperjeni kazalec je namreč zelo zgovoren.
Pri poučevanju bontona in neverbalne komunikacije ne morem mimo naših dlani, ki kar same pripovedujejo zgodbo, če jih le znamo opazovati.
Nenehno poudarjam, da če že želimo nazorno na nekaj ali nekoga opozoriti, pokazati, to storimo s celotno dlanjo in nikoli z enim samim prstom, najpogosteje kazalcem.
Učence in kliente na primer vprašam, kako se počutijo, če jaz nanje pokažem s prstom. Žal, se velikokrat temu kazalcu pridruži še posmehljiv ali celo škodoželjen izraz na obrazu. Neprijetna kombinacija. Doslej še nisem srečala osebe, ki bi zagovarjala stališče, da se ob tem počuti prijetno.
Vedno je lažje s prstom kazati na drugega, saj tako pozornost preusmerimo iz nas samih, kajne?
Ste že kdaj doživeli, da bi nekdo v javnosti na vas kazal s prstom? Kako ste se ob tem počutili? Vam je prijalo, da ste bili v središču pozornosti?
Kazalec v našo smer je redkokdaj znak lepega in pozitivnega. Precej vinjen gospod, ki s kazalcem k sebi vabi gospo, tudi ni ravno zgleden primer. Žal ljudje raje opozarjajo na napake in spodrsljaje.
Običajno, kadar smo v središču takšne pozornosti, zardevamo, vendar ne zato, ker bi oseba nasproti v nas sprožila prijetne občutke.
Nihče nas ne more prisiliti, da uperimo kazalec v nekoga. To je odločitev vsakega posameznika, ki se mora zavedati tudi posledic in odgovornosti svojih dejanj.
Če bo v trenutku, ko na nekoga pokažemo s prstom, za nami stal nekdo glasnejši in še bolj agresiven od nas in bo stopil v bran naši tarči, kaj bo sledilo?
Ustavimo se za trenutek!
Pomislimo malo. Gre z popolne tujce. Vsakdo ima svojo zgodbo, ki je ne poznamo. Mar je treba hiteti z obtožbami in obsojanjem?
Se potem, ko opozorimo na napako nekoga, počutimo bolje in imamo občutek, da delamo dobro? S tem, ko zaničujemo nekoga drugega in sebe postavimo v superioren položaj?
Veliko lepše bi bilo, če ljudje ne bi skoparili s komplimenti in drobnimi pozornostmi, ki nam vsem lepšajo dneve in ustvarijo prijetnejše sobivanje. Mar bi nam moralo biti, kako se ljudje ob nas počutijo. Vsi mi lahko prispevamo svoj majhen košček, ki bo pripomogel k boljšemu počutju in dvigu razpoloženja v družbi. Raje se nasmehnimo ljudem, kot da se obsojamo vsepovprek.
Zamenjajmo kazanje s prstom in obsojanje, s spoštovanjem in razumevanjem.
Vprašajmo se, ali se do drugih vedemo tako, kot bi si želeli, da se oni vedejo do nas. Ali so moja dejanja častna? Ali se zaradi mojih dejanj drugi počutijo cenjene in pomembne? Ali s svojim početjem v ljudeh zbujam prijetne ali nelagodne občutke?
Prizadevajmo si za družbo, kjer nam nikoli ne bo povsem vseeno za vse in vsakogar.
Izkazovanje spoštovanja do sebe in drugih je jedro bontona in naših odnosov. Potrudimo se. Ker vem, da zmoremo.
Simona Lečnik Očko, magistrica mednarodnih in diplomatskih študij
Vodja in ustanoviteljica Lumie – Akademije vrednot
