S tem ne mislim malega družinskega podjetja, kjer so vsi zaposleni v podjetju iz iste družine. Se spomnimo številnih poslovnih in podjetniških TV oddaj in medijskih prispevkov, ko ponosni lastnik ali direktor o skrivnostih, ki so botrovale uspešnosti podjetja, med prvimi omeni:
»Mi smo v firmi kot ena velika družina!«
Tudi sam sem imel skupine redno zaposlenih v več podjetjih, pa vendar česa takega – upam, da nezavedno ne lažem – nisem nikoli rekel. Vsekakor sem upal, da se bodo sodelavci med seboj in z mano dobro razumeli, vendar pa odnosov in vlog sodelavcev nismo nikoli »podružinjali«. Nobena zrelejša sodelavka ni bila zaradi izkušenosti, starosti in prizanesljivosti »mama« kolegom. Tudi jaz jim nisem bil nikakršen oče, čeprav so me morda za hrbtom klicali Stari. Sklepam vsaj. Sicer pa smo imeli – vsaj za slovenska podjetja – praviloma dokaj ohlapno hierarhijo in dokler sem bil šele 2 krat ali malce več starejši od najmanjšega člana, smo se med seboj vsi dosledno tikali.
Želja podjetnika/lastnika/direktorja morda niti ni nujno vzpostavite nekakšnih družinskih odnosov v podjetju. Pred si želi takih odnosov, ki bi ne vodili v konflikte in zaradi katerih bi bili sodelavci zares sodelavci, ki bi si med seboj pri opravljanju nalog po potrebi pomagali, ne pa, da bi bilo zgolj »kolegi s šihta«. Zato skuša med zaposleni vsaditi družinski duh, pričakovanja in odnose, saj mu je tak koncept blizu in razumljiv.
Vse dokler se po nekaj sodelavcev iz kolektiva medsebojno dobro razume, gredo kdaj skupaj na pijačo ali celo na vikend, pri čemer ostalih ne odrivajo, podcenjujejo ali izkoriščajo, do takrat je vse v redu. Če pa ta skupina postane vplivna klika, jo je potrebno razbiti. Sam s svojimi sodelavci nikoli nisem šel na skupni dopust, zelo izjemno na vikend (z zunanjimi sodelavci), zato pa pogosto, skoraj vsakodnevno, na kavo ali pijačo s katerimkoli od sodelavcev, da so lažje povedali, kar jim je ležalo na duši.
Bojim pa se mešanja in prepletanja pojmov »družina« in »podjetje/firma«.
Vsekakor si vsakdo želi biti obkrožen z zadovoljnimi, zanesljivimi in lojalnimi sodelavci, tudi jaz. Toda kolektiv, ne glede na velikost, ni družina. Ne more in ne sme biti. No, če je zasebno podjetje enolastniško ali družinsko, potem je vsaj ena družina zelo vpletena in prepletena s podjetjem, zanjo je podjetje del družine, tudi vse skrbi in problemi se odražajo v odnosih med člani družine. Predolgi delavniki in službena potovanja najbolj vpleteni – vodje, finančniki, predstojniki, lastniki – pomenijo tudi dolge odsotnosti iz družine in mnogo premalo časa, da bi se posvetili družini in opazovali odraščanje otrok, pomagali pri vzgoji in se družili konec tedna in na počitnicah.
Podjetje ne more nadomestiti družine, pa naj bo še tako privlačen izziv za(so)lastnika. Še manj pa to velja za zaposlene v podjetju, čeprav bi izraz zaposleni raje zamenjal s sodelavci.
Sodelavci si zaslužijo pripadnost svoji lastni družini, ne integracijo v podjetje do te mere, da sprejemajo filozofijo »mi smo ena velika družina«. Sodelavci imajo praviloma svoje družine. Delodajalec je tisti, ki bi moral vsaj ne ovirati, raje nekoliko pomagati in usmerjati, da bi se sodelavci, ko odidejo z dela, lahko kvalitetno družili s svojimi družinami oziroma preživljali svoj prosti čas. Ali vsaj malce potuhtati, kako bi lahko to omogočil.
Žal pa se prepogosto dogaja, da skušajo delodajalci sodelavce čim bolj privezati nase s svojim popačenim razumevanjem podjetja in družine. To jim daje občutek lastne varnosti in večnosti podjetja. Če to podjetnik celo iskreno verjame, je lahko toliko bolj globoko razočaran, ko kdo, še posebno na pomembnem mestu, podjetje zapusti. Kot sin, ki je veljal za naslednika, pa se odseli iz očetove hiše, kjer mu je ta zgradil stanovanje zanj.
Že ureditev prostorov podjetja, kjer se sodelavcem nameni prostor za sproščanje (npr. s fitnes orodjem, mizo za pingpong, ročni nogomet,… pa mala kuhinjica, možnost priprave malega obroka, kuhanje kave ali avtomat za kavo in vodo, morda tudi za juho, vse to ustvarja »družinsko« vzdušje v podjetju. Pa je to le koristno in prav? Naj se sodelavec med odmori sprošča le v okolju podjetja, d bo produktivnejši in bo lahko stalno podaljševal delavnik.
Morda s tem vodja sporoča nekaj več, kot se zdi, ne le: Mi smo družina, ampak tudi to, da ne spoštuje meja zasebnosti sodelavcev. Meje med družinskimi odnosi in odnosi pri delu se nevarno meglijo. Ni nujno, ali sploh ne, da zaposleni pričakuje od vodje enako toplino, kot v lastni družini, ki mu oprosti tudi velike napake; družina ne ocenjuje člana, ali je dovolj naredil in ga ne kaznuje za kakšno malomarnost. Pa podjetje, bo oprostilo vse nerodnosti in malomarnosti?
Družina je pravzaprav večna, preživi marsikaj, podjetja pa imajo običajno časovno omejeno eksistenco.
Bolj trdoživa in zdrava podjetja dajo nekaterim članom kolektiva čudovito izkušnjo, da v času zaposlitve v njem doživijo lastno poroko, rojstvo otrok, bolezni, smrt. Takrat je dojemanje podjetja lahko zelo povezano z družino. Ko so zaposleni kariero pred desetletji vezali le na eno podjetje, celo prvega delodajalca, je bila njihova usoda tesno povezana s podjetjem. Pri takem, tudi finančno odvisnem odnosu, bi morda res lahko govorili o »družinski« povezanosti. Danes se delodajalci menjavajo hitreje oz. je fluktuacija celo povprečno na 4 leta, mlajše generacije nimajo več občutka take silne predanosti podjetju. (Imam 22K kontaktov na LI in vsak dan dobim desetino obvestil o novih delovnih mestih oz. menjavi službe mojih kontaktnih oseb…). Tehnologija, nenehna dostopnost zaradi tehnologije, postopna izgorelost, rastoči neoliberalni individualizem in delo od doma zagotovo zmanjšujejo pripadnost zaposlenega podjetju, kaj šele, da ne krepijo lojalnosti.
To, da sodelavce namesto »družina«, imenujemo »moja ekipa«, ali, še boljše, »naš team« se mi zdi mnogo bolj primerno.
Če je nekdo član družine, ne bi smel zavrniti prošnje sodelavca, da namesto njega vskoči kak večer, morda celo, da dela preko vikenda, kadar se to zdi potrebno, ali oditi na nujno poslovno potovanje, ne glede na nerodno dejstvo, da ima hčerka baletni nastop, sin prvo tekmo v novi ekipi ali sam obletnico poroke. V taki »družini« se je potrebno prilagajati ostalim članom tudi s kolektivnim dopustom ali dežurstvi med njim. Družinsko sobivanje je pomembnejše od individualnih potreb in pričakovanj. Temu pa se mladi sodelavci težko vdajajo.
Kako torej graditi ekipo, ki bo privržena, spoštovana in uspešna? S posvečanjem pozornosti slehernemu članu ekipe, s pogovori, malimi pozornostmi, pohvalami, nepričakovanimi (četudi majhnimi) nagradami in z domišljenim, individualno prilagojenim nagrajevanjem.
urednik portala Podjetnik.net, vizionar in serijski podjetnik
