Vsakomur se lahko pripeti, da kupec ne plača blaga v dogovorjenem roku.
Nekateri zato, ker se borijo z nelikvidnostjo, saj morda tudi njim ne plačujejo. Nekateri pozabijo, tretji gredo v stečaj, četrti založijo vaš račun ali pa ta zaide v drug predal. Peti morda nakažejo plačilo na napačen račun, šesti pa preprosto tako poslujejo, saj so preveliki in preveč pomembni kupci, da bi jih mali dobavitelji upali povleči za ušesa.
Kaj torej lahko storimo, če kupec zamuja s plačilom?
Če hočemo poslovati mehko in dopuščamo napako pri knjiženju, izgubo dokumenta in podobno in bi radi kupca ob boljši plačilni disciplini obdržali ter za povrhu zamuda še ni velika, čeprav mi krčevito potrebujemo to nakazilo, potem se odločimo za mehak pristop.
Za začetek pošljemo elektronsko pošto računovodstvu ali neposredno naročniku z imenom in priimkom.
V sporočilu vljudno prosimo, da pogledajo v »spam« ali založeno pošto, če je kje naša faktura in jo poskušajo čim prej plačati, saj že zamujajo.
Dodamo lahko, da bomo veseli povratne informacije glede plačila. Vsekakor ne pretimo s sodiščem in podobnim, saj gre lahko za objektivne olajševalne okoliščine.
Če na elektronsko pošto ni odgovora v nekaj dneh, pokličemo konkretno osebo.
Bodisi vodjo nabave, računovodstva ali direktorja pokličemo po telefonu in vljudno povprašamo, kaj se z našim računom dogaja, da je valuta zapadla dne tega in tega in da seveda denar/plačilo nujno potrebujemo.
Kadar vidite, da je kupec v začasnih likvidnostnih težavah, se skušate dogovoriti za dodaten rok plačila.
Ali pa za delna/postopna plačila, blagovno kompenzacijo, asignacijo ali celo v katero od možnih oblik garancije, ki bodo varovale vaš interes.
Če je kljub zagotovilom, da bo račun poravnan v nekaj dneh tudi po vašem galantno dodanem podaljšanem roku račun še vedno odprt, potem je morda že pravi čas, da pošljete kupcu prvi opomin. V opominu konkretno navedete vse datume in roke in še vedno vljudno prosite za takojšnje plačilo.
Če se plačilo ne zgodi, potem po nekaj tolerančnih dneh kupcu/neplačniku pošljemo opomin pred izvršbo, v katerem ga opozorimo, da bodo v primeru izvršbe nastali nepotrebni stroški, ki bodo padli na kupca.
V opominu mora biti vsaj 15-dnevni rok za plačilo.
Nekateri upniki nemudoma vključijo v izterjavo tudi odvetnika, ki pošilja opomine, da se zdi grožnja s sodno izvršbo ali tožbo bolj realna.
Stroške odvetnika v izvršilnem postopku nosi dolžnik, vendar le tiste, ki zares zahtevajo sodelovanje odvetnika.
Kadar kupec na grožnjo v opominu ne reagira (plača v danem roku, ali nas ne pokliče in se skuša dogovoriti) potem ga je potrebno poklicati, da ugotovite, ali je sploh dobil naša sporočila in ali ni nemara v tako težki finančni situaciji, da sploh ne bo nikoli ali bo v zelo dolgem roku poravnal dolg.
Če kaže slabo, se je pametno dogovoriti vsaj za obročna plačila, saj bi v primeru morebitnega stečaja najbrž dobili še manj.
Načelno lahko upnik zoper dolžnika vloži izvršbo že dan po preteku roka za plačilo, kar pa ni spodbudno za nadaljevanje ne monopolnega razmerja s kupcem.
Terjatve s časom zastarajo, zato je potrebno paziti, če se vlečejo predolgo.
Splošni rok je pet let, za gospodarske posle tri leta, za terjatve do gospodinjstev zaradi zagotavljanja eksistenčne in komunikacijskih storitev pa eno leto.
Če vaše pozivanje k poplačilu dolgov in opomini ne zaležejo, se lahko odločite za izterjavo dolga po sodni poti.
Najprej z izvršbo. Predlog za izvršbo se vloži po pošti na sodišče ali pa, hitrejše, elektronsko na portalu e-sodstva (podportal e-izvršba). Predlog za dovolitev izvršbe se izda na podlagi verodostojne listine, kar je lahko račun ali faktura.
Sodišče praviloma vlogo reši v nekaj delovnih dneh in pošlje upniku sklep o izvršbi.
S tem se dolžniku naloži, da v osmih dneh plača dolg, v nasprotnem primeru sledi izvršba. S sklepom o izvršbi in pošlje sodišče upniku tudi poročilo o opravljenih poizvedbah glede na predlagana sredstva izvršbe dolžnikovemu dolžniku.
Dolžnik lahko v osmih dneh poda ugovor na izvršbo.
Če ga sodišče upošteva, se izvršbeni sklep avtomatsko razveljavi in upniku preostane le tožba.
Po vložitvi predloga za izvršbo se dolžnik morda želi dogovoriti o zunajsodni poravnavi dolga, da bi na primer dolg odplačal v obrokih.
Upnik lahko na sodišču odloži izvršbo, z dolžnikom pa sklene pogodbo o poplačilu dolga, v katerem so definirani zneski in roki.
Pred vložitvijo predloga za izvršbo je smiselno preveriti, ali ima dolžnik blokiran transakcijski račun, saj to pomeni čakalno vrsto in – morda – nič poplačila.
Če je dolžnik v stečaju, se prijavimo v stečajno maso, če pa se je stečajni postopek že začel, smo se obrisali pod nosom.
Podjetnik.net
