Izgorelost – problem ali priložnost

Izgorelost je problem sodobne družbe.

Okolje v katerem smo odraščali, okolje v katerem živimo, socialna omrežja, številni članki, komentarji in mnenja hote ali nehote povzročijo, da se primerjamo, da ocenjujemo svoje rezultate – in da s tem vrednotimo sebe.

»Uspelo mi je.«

»Ni mi uspelo.«

Triumf in poraz.

To bolj ali manj intenzivno čutimo in doživljamo.

Delovna utrujenost in izgorelost

Delovna utrujenost je posledica napornega dolgotrajnega dela. Na dopustu se spočijemo in gremo v nove zmage.

Izgorelost je posledica čustvenega kroničnega stresa.

Stres je odziv telesa na zaznavo nevarnosti. Smisel stresa je rešitev oz. prilagoditev situaciji. Biokemični procesi telo in psiho spravita v pogon, v hitro iskanja rešitve, v akcijo ali umik.

Od moči stresorja je odvisno, v »kateri prestavi« bo telo delovalo.

Ko smo mirni, ko nimamo skrbi, ko nismo v časovni stiski, ko glava ni preobremenjena s številnimi mislimi telo deluje v »normalni prestavi«.

Obremenitev, fizična ali psihična, za telo pomeni nevarnost, ki pa je razumsko tako ne zaznamo vedno. Normalno je, da hitimo. Normalno je, da imamo skrbi. Normalno je, da v službi pride do trenj. Normalno je, da nas preganjajo roki. Normalno je, da imamo preveč dela. Normalno je, od sebe veliko zahtevamo. Normalno je, da smo utrujeni.

Ljudje smo prilagodljivi in sčasoma še tako velike obremenitve postanejo normalne.

A telo ob vseh teh pritiskih ne deluje v »normalni prestavi«. Da telo in psiha vse to zmoreta, rabita več energije. In to energijo dobimo, ko nadledvični žlezi delata močneje in izločata več hormonov, ki vplivajo na ostale fiziološke procese. Te procese imenujemo stres. In tudi na stres se navadimo. Normalno je, da zmoremo. Da se ne ustavimo.

Nekateri zaradi neustreznega okolja že od otroštva živijo v stresu.

Ljudje okoli nas nam sporočajo, da je od nas odvisno, kako se bodo ljudje okoli nas počutili. Torej smo odgovorni za zadovoljstvo in srečo drugih ljudi. Da moramo biti pridni. Da so šolske ocene naša vrednost.

V otroštvu ustvarimo številna prepričanja – pravila o katerih ne premišljujemo in se jih morda niti ne zavedamo. To je za nas normalno. Vse kar odstopa od teh prepričanj in pravil v nas povzroči nelagodje. Večje odstopanje povzroči strah. Strah je nevarnost in sprožilec, da telo preklopi v delovanje prilagoditve. Ta proces je stres.

Pritiski podjetnikov in menedžerjev:

Strah pred prihodnostjo: ali bom dobil ta posel, ali bom lahko poplačal kredit, ali bom lahko poravnal davke, ali bom imel za plače zaposlenih …
Nevrednosti izbrali so drugega, prekinili so pogodbo …
Pritisk nase: to moram narediti, tisto moram zaključiti, ves čas moram biti dosegljiv, takoj moram odgovoriti na mail, klic, še bolj se moram potruditi …
Občutja nezadostnosti: ni mi uspelo, nisem dovolj dober …
Preveliko občutje dolžnosti in odgovornosti.

Vpliv značajskih lastnosti

Introvertirane osebe so bolj podvržene izgorelost kot ekstrovertirane. Introvertirana oseba se dobro počuti, ko je sama ali z zelo omejenim številom ljudi okrog sebe. Ni vsiljiva, ni impulzivna, težje se odloči, čaka na besedo, manj govori, čaka, da bo izbrana.

Ekstrovertirana oseba je glasna, navdušujoča, polna idej, akcije, ne čaka in lahko dela več stvari hkrati. Po splošni oceni je tretjina populacije introvertirane in dve tretjine ekstrovertirane.

Kolerik in melanholik imata več možnosti, da izgorita, kot sangvinik in flegmatik.

Kolerik ima veliko dobrih in tudi slabih idej, ki morajo biti uresničene in hitro izvedene. Težko prenese ugovor, nasprotno mnenje, še težje besedo NE. Če beseda NE zanj pomeni osebno zavrnitev, nezavedno to prevede v nevarnost in se sprožijo procesi prilagoditve, ki jih imenujemo stres.

V stresu sta najpogostejši reakciji boj in beg. Začne se boriti z besedami in v navalu strasti lahko prestopi mejo, ki v drugi osebi tudi povzroči stres in posledično boj. Vsak NE in neuspeh lahko začuti kot osebni poraz in dolgotrajna izpostavljenost stresu, številni boji ga izčrpajo in vodijo v izgorelost.

Melanholik je premišljen, sledi zakonom, tehta, preverja ali je vse prav, ali bo pravočasno ali je ustrezno in boji se napak. Napaka zanj lahko pomeni osebni poraz in pritisk, ki mu je vsakodnevno izpostavljen ga obremenjuje do te mere, da izgoreva.

Za sangvinika je življenje zabava. Življenje jemlje lahkotnejše, v delu najde sprostitev, hitro se navduši in tudi hitro ga lahko mine, ko najde nekaj bolj zanimivega. Ta lahkotnost preprečuje, da bi dogodke jemal osebno in se z njimi ne obremenjuje.

Flegmatik od vseh reagira najbolj počasi. »Bomo že. Imamo čas. Ne gori voda. Ne sekiraj se.« Okolico lahko s tem pomirja, lahko pa jo spravi še bolj v paniko, ker jih pomanjkanje akcije spravlja v stisko.

Na splošno velja, da bolj ko vsakodnevne informacije vzamemo osebno, več možnosti imamo za izgorelost.

Vsakodnevni izzivi

Vsakdan je sestavljen iz izzivov. (https://www.slisana.si/izziv/) Če nas čaka delo, ki nam ni v izziv, se nam ga ne da narediti, ker ne čutimo zadovoljstva in nam je odveč.

Če je izziv premočan, če nas je strah ali bomo zmogli, ali nam bo uspelo, se sprožijo mehanizmi stresa.

Stiska se kaže kot motnja spanja, prebavne težave, nemir, razdražljivost, nepotrpežljivost, tesnoba, bolečina v želodcu in hrbtu, migrena, povišan krvni pritisk, lahko jemo preveč ali premalo … prepogosti in dolgotrajni takšni izzivi vodijo v izgorelost.

Izziv naj bi bil pravšen.

Ravno prav naporen, da čutimo željo in poriv, da se dela lotimo in ko opravimo čutimo zadovoljstvo in uspeh. To imenujemo pozitiven stres.

Včasih ne zmoremo, ne znamo, nimamo časa in moramo reči besedo NE. Počutje ob tem je odvisno od notranjih vsebin.

Nekateri rečejo NE, pa kljub temu potem popustijo in naredijo. Potem se jezijo nase, zakaj so popustili in se trdno odločijo, da bodo naslednjič v tem vztrajali.

Drugi si želijo reči NE, pa rečejo SEVEDA. Že tako komaj zmorejo, zdaj so si naložili še več.

Tretji niti ne pomislijo, da bi rekli NE, ampak brez pomisleka vzamejo dodatno delo. »Bom pa delala 10 ur na dan.«

Četrti rečejo NE in pri tem vztrajajo brez notranjih dvomov in stisk.

Določanje ciljev nekaterim pomaga olajšati dan ali teden, drugim lahko predstavlja dodatno stisko.

Za nekatere je to dodatna obremenitev, za drugega načrt psihične razbremenitve. Če si zadamo na dan 10 stvari in jih ob koncu dneva obkljukamo sedem, bo nekdo z dnevom zadovoljen, drug pa bo začutil neuspeh, krivdo, nesposobno, morda jezo nase.

Prepričanje je torej tisto, ki določa, kaj bomo čutili in se počutili.

Prva oseba si bo zvečer čestitala, bo zadovoljna s sabo in se bo po napornem dnevu lahko spočila.

Druga oseba pa se bo obremenjevala, krivila, dodatno se bo znižal tolerančni prag zaradi nezadovoljstva nad sabo in zaradi te preobčutljivost lahko pride v nesmiselne konflikte.

»Jaz si zastavim štiri cilje in sem zvečer zadovoljen.«

»Jaz si zastavim 10 ciljev in jih dosežem 7 in sem zvečer zadovoljen.«

Drugi naredi več, čeprav ni dosegel vseh ciljev.

Torej ne gre za cilje, ampak za naše doživljanje ob tem.

Nenehno pritiskanje nase, neuravnoteženo doživljanje uspeha in neuspeha, številni mali, na videz nepomembni dogodki, ki povzročajo čustvene stiske varnosti, vrednosti, pomembnosti, odgovornosti, vodijo v izgorelost.