Hiške slovenske istre postajajo znamenitost na slovenski obali, ponudba je združuje hommage šavrinkam, istrska doživetja in domačo hrano.
V projekt se je razširil in ponudniki so združili moči v turistični zadrugi. Sicer pa same istrske hiške dobro poslujejo, promet raste in je v 2021 precej presegel tistega iz 2019 in dosegel 100.000 evrov, tuji gostje so predstavljali pred pandemijo 70% vseh, potem v 2020 le 10%, v 2021 pa je njihovo število spet naraslo na 30%.
Naša sogovornica je Mateja Hrvatin Kozlovič.
Mateja Hrvatin Kozlovič
S čim ste se ukvarjali, preden ste se odločili za sobodajalstvo oziroma hotelirstvo in zakaj ste se odločili za gostoljubni sektor?
Ko sem zaključila študij sociologije na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, sem se odločila, da želim stopiti na pot podjetništva. Želela sem si predvsem samostojnosti in iskala sem izzive s katerimi se bi spoprijela. V družinskem krogu sem dobila priložnost, da pričnem upravljati z objektom, ki je bil sicer zgrajen leta 1989 in ni bil delujoč v tistem obdobju. Počasi sem začela obratovati in vsako leto nekaj obnovila, spremenila in tako nadgrajevala ponudbo. Hitro sem ugotovila, da se koncept dopustovanja močno razlikuje od človeka do človeka in da je naš potencial izjemen. Vpisala sem se tudi na študij turizma na Fakulteto za turistične študije – Turistico v Portorožu in tam svoje znanje izpopolnjevala. V vmesnem času smo postavili Hiške slovenske Istre in tako pričeli z novo zgodbo, ko beseda »glamping« ni niti še obstajala. Želeli smo, da se gostje že iz nastanitve, v kateri prespijo, zavedajo, da so v Istri in da spoznajo zgodbe, ki jih tu pišejo naši predniki. Kot osrednjo zgodbo smo vzeli naše none, pranone Šavrinke, ki so vsak dane hodile iz naših gričev v bližnji Trst prodajat jajca, mleko, kruh in tako si pomagale, da so prebrodile tiste težke čase. V vsaki hiški smo predstavili eno izmed njih in tudi vsako hiško poimenovali po njih, tako danes stojijo Mlekarica, Krušarica in Jajčarica.
Kako ste prišli do te odlične lokacije?
Mama se je zaljubila v razgled, ki ob jasnem vremenu sega vse do beneške lagune in do Triglava. Zemlja je bila v lasti nonota (očeta od mojega očeta) in dogovorili so se, da zemljo podarijo z namenom, da tu sezidajo hišo. Kasneje, ko se je stric vrnil iz Kanade, kjer je vrsto let delal, se je odločil, da odkupi sosednjo parcelo in na njej zgradi poslovni objekt, ki ga jaz sedaj upravljam.
Kdaj se je torej ta »hotelirska avantura« začela?
Kot že napisano, objekt je bil sezidan leta 1989, nekaj let normalno obratoval. Nato je stric zbolel za rakom in takrat se je vse ustavilo, kajti moji starši so bili zaposleni povsem v drugi dejavnosti in niso imeli ambicij po delu v turističnem sektorju. Po zaključenem šolanju pa sem se jaz odločila, da bi lahko kaj iz tega naredila. Najprej smo imeli samo sobe, nato smo uredili apartmaje, nato hiške, uredili gostišče in se specializirali predvsem za zajtrke in zgodbo nadgradili z Istrskimi zajtrki.
Koliko ste morali vložiti in od kje ste črpali sredstva?
Imamo veliko starega pohištva, ki so del družinske dediščine, ostalo smo našli pri naših domačinih. Zlasti pri projektu hišk smo porabili veliko časa za opremljanje, kajti skoraj vse pohištvo izvira od konca 19. stoletja do sredine 20. stoletja.
Sredstva smo najprej črpali iz družinskih prihrankov, nato je denarni tok nekako stekel, potem smo vzeli več kratkoročnih posojil in obnavljali postopoma. Nekaj je bilo tudi nagrad in predvsem veliko dela in entuziazma.
Bi danes glede investicije storili kako drugače?
Težko rečem.
Kakšne izkušnje imate z lokalnim okoljem, sosedi, domačini, ipd.?
Z lokalnim okoljem in lokalno oblastjo imamo cel čas pozitivne izkušnje. Tudi pri snovanju zgodbe Istrski zajtrk, kjer smo povezali številne manjše kmete, ponudnike doživetij in ponudnike nastanitev, je bil odziv neverjeten. Ljudje si želijo sodelovanja, ampak to sodelovanje mora biti »strukturirano«, v smislu jasno definirano in z zastavljenimi koraki ter pričakovanimi rezultati.
Na koga ste se lahko zanesli na začetku, med snovanjem in pripravami in kasneje, med delovanjem?
V prvi vrsti na družino. V nadaljevanju pa sem se povezala s podobno mislečimi ljudmi, ki jim je bila blizu želja po razvoju destinacije in trajnostnem turizmu in tako smo ustanovili turistično zadrugo Zakladi Istre, ki pokriva predvsem podeželje slovenske Istre.
Kako pridobivate goste? Kakšna je njihova struktura?
Prevladujejo pari vseh starosti. Pred pandemijo so bili to večinoma tujci, predvsem Nemci in iz držav Beneluksa, pa tudi Poljaki.
Koliko vlagate v marketing, v katere kanale oz. oblike?
V zadnjih letih delamo veliko na digitalnih medijih. Ves čas pa si prizadevamo za zadovoljstvo gostov, kar je lahko najboljši vložek z vidika marketinga, saj je še vedno priporočilo od ust do ust najbolj efektivno.
Poleg prenočišč – katere dejavnosti (storitve, produkti) še imate in ustvarjajo prihodek?
Svojo osnovno dejavnost – nastanitev smo nadgradili s produktom Istrski zajtrk. Pri tem ne gre samo za zajtrk, ampak za inovativen poslovni model, ki je bil priznan in večkrat nagrajen kot dober primer inovacijske prakse v turizmu, tako na nacionalni ravni kot mednarodni. Istrski zajtrk pripravljamo izključno iz lokalnih produktov manjših kmetov s Slovenske Istre in ga dostavljamo tudi v druge nastanitve na našem območju. Poleg okusne hrane, natančno znanega izvora gostje prejmejo tudi 5 lokalnih doživetij s katerimi obiščejo lokalne ponudnike, spoznajo domačine, njihove kmetije, kulturo, itd.
Če bi celotne prihodke razrezali po izvoru, kolikšne odstotke ustvarjajo posamezne dejavnosti?
V večji meri so še vedno nastanitve.
Boste kakšno dejavnost še dodali?
Ja, bomo dodali tudi izposojo električnih koles. In razvili bomo dva nova turistična produkta, enega vezanega na kolesarjenje in drugega na pohodništvo v povezavi z doživljajskim turizmom.
Kaj so bile najbolj kritične točke celotnega podviga?
Kot pravim temu jaz, gre za neskončni cikel investicij v obnovo, nadgradnjo in vedno znova razvoj. To vse je pa povezano s finančnimi sredstvi.
Koliko vlog ste vi opravljali istočasno?
3-4 vloge (vodenje rezervacij, sprejem gostov, priprava zajtrkov, strežba pijače, marketing)
Se lahko hotel vodi brez lastne prisotnosti?
Družinskega ne, ker je prisotnost lastnika oziroma družine bistvena komponenta, ki daje občutek gostu, da je več kot le številka. Zato gostje se tudi odločajo za take nastanitve.
Kako je vključena v projekt vaša družina?
Mama peče kruh vsako jutro, tako da gostje (naši in tudi dostavljeni zajtrk) prejmejo še topel kruh zjutraj. Oče skrbi deloma še za vinograde, oljčnike in vrt. Stric je prisoten pri prihodih gostov, mož skrbi za računovodsko-administrativni del.
So med člani družine zaradi projekta tudi napetosti, slaba volja, ipd.?
Včasih so razhajanja v razumevanju potreb gostov in dolgoročne vizije.
Koliko ljudi pomaga, da posel na vrhuncu sezone teče uspešno in kvalitetno?
Skupno nas je okrog 7.
Kaj vas je do sedaj pri projektu osebno in poslovno najbolj prizadelo?
Turizem ni dodatna prostočasna aktivnost, ampak resna gospodarska panoga, ki ima svoje zakonitosti in terja kvalitetno znanje in nenehno vlaganje v razvoj.
Včasih me še danes prizadene kratkovidnost in pomanjkanje širine v turizmu in to na več ravneh. Nujno je razumevanje, da turizem potegne za s sabo določen življenjski stil in bremeni širšo lokalno skupnost na več načinov in s tem tudi definira posredno življenjski prostor. Po drugi strani pa razumevanje ponudnikov turističnih storitev, da vsi skupaj tvorimo destinacijo in si moramo skupno prizadevati za ustrezen trajnostni razvoj. Glede tega smo zadnjih letih naredili pomembne premike znotraj zadruge.
Kakšno perspektivno vidite v povezani ponudbi nastanitev in podobnega? Kako se v to vklaplja vaša zadružniška angažiranost?
Kot rečeno, je povezovanje nujno in ta korak smo v zadrugi že naredili. Imamo temelje, ki so trdni. Za to je bil potreben čas in številni manjši projekti. Sedaj smo v fazi razvoja in oblikovanju ustreznega poslovnega modela, ki bo temeljil na regenerativnem turizmu in bo v prvi vrsti upošteval domačine, ki živimo tu.
Če bi se danes ponovno lotili ali bi svetovali pri takem projektu komu od svojih najbližjih, kaj bi bili ključni poudarki glede razvoja in vodenja projekta?
Da naj ima najprej konsenz svoje družine, da skupaj zastavijo vizijo in sledijo zastavljenim ciljem. Zagotovo pa naj se poslužujejo usposobljenih izvajalcev in svetovalcev pri razvoju in tudi kasneje pri samem delovanju.
Poglejte si tudi prejšnja dva prispevka zgodb o uspešnih družinskih turističnih projektih:
https://podjetnik.aktualno.si/nebesa/
Pogovarjal se je: Vito Komac
Foto: Jaka Ivančič
