Pojem prihaja iz ZDA, kjer tak način prodaje teče že desetletja. Tipično ob spomladanskem ali jesenskem pospravljanju hiše ljudje odvečne predmete namesto v smeti ali da bi jih podarili, pa nimajo komu, naredijo razprodajo kar v domači garaži ali pred njo. Ponavadi se jih združi cela ulica ali celo naselje ter dogodek lokalno oglašujejo, celo le z doma narejenimi plakati in letaki. Največji povezani dogodek teče čez pet držav ZDA in je »ulica« dolga preko tisoč kilometrov. O fenomenu je bil posnet tudi film, več glasbenih hitov, narejene študije in podobno.
Garažna razprodaja je način, da sosedje kupijo poceni, kar drugi sosedje ne potrebujejo več. Seveda je to tudi priložnost za prekupčevalce in starinarje.
V Sloveniji tak način ni razširjen. Morda se ljudje bojijo obiskovalcev v njihovih garažah, polnih drugih dragocenosti in šare, ki bi jih zapazili ogleduhi, predhodniki vlomilcev.
Po drugi strani pa smo Slovenci bolj v zadregi, če bi neko »kramo« kupili od soseda. Najbrž bi se nam potihoma posmehoval?
Na ljubljanskem Taboru pa se tako imenovane garažne razprodaje dogajajo že nekaj let vsako sezono. Kot pravi Aljoša Cetinski, predsednik Športnega društva Tabor, ki dogodek organizira, se dogodkov udeleži okoli 1000 obiskovalcev, ki poceni nakupujejo rabljene uporabne predmete, kramo, kultne starine in drugo, kar je nekomu navlaka. Razstavljalcev imajo dovolj, celo preveč. Za prostor s prodajnim pultom je potrebno odšteti 13 €, brez pulta pa 7 €. Zbran denar porabijo za organizacijo, čiščenje in komuniciranje. Zanimivo pri tem je, da so se za zadnji dogodek obiskovalci najavljali kar po družabnih omrežjih, in takih je bilo čez 1800.
O tovrstnih dogodkih pravi Jernej Stritih iz Fundacije Umanotera:
Razprodaja na Taboru je lep primer trajnostne skupnostne prakse, ki dosega sinergijske učinke.
“Prispeva k zmanjševanju škodljivih vplivov človekovih dejavnosti na okolje (gre za manjšo porabo naravnih virov in energije, manjše onesnaževanje okolja, nižji ekološki in ogljični odtis – gre za ponovno rabo – na dogodku izdelke prodajamo, zamenjujemo ali podarjamo rabljene predmete). Veliko pripomore k vzpostavljanju lokalnega krožnega gospodarstva s kroženjem denarja in nemonetarnih transakcij v lokalnem okolju, in posledično večjo blaginjo prebivalcev in pozitivni vpliv na družbo s krepitvijo solidarnosti in družbene povezanosti prebivalstva, ki utrjuje skupnost in medsebojno pomoč, z medgeneracijskim povezovanjem in oživljanjem prostora.
To je praksa, ki odraža osnovne principe trajnostne potrošnje, ki vključuje način oskrbe ter uporabe in odlaganja izdelkov. Gre za alternativne oblike ekonomij, ki temeljijo na souporabi in izmenjavi ter vzpostavljanju verig v lokalnem okolju, obenem pa prispevajo k ohranjanju naravnih virov ter suverenosti pri njihovem upravljanju. S tem, ko se denarne in nedenarne transakcije z materialnimi in nematerialnimi dobrinami vrtijo v lokalnem okolju, se povečujeta blaginja prebivalcev in povezanost lokalne skupnosti.”
Tako pred veličastno staro dvorano Tabor kot v njeni častitljivi notranjosti – če ne drugače, se je spomnite iz filma Poletje v školjki – se je trlo prodajalcev in obiskovalcev. In niso bili samo prebivalci iz lokalne četrti, slišati je bilo druga narečja in celo italijansko in rusko govorico. Pravzaprav je bilo notri tako hrupno, da smo se komaj slišali. Posel je cvetel in zelo sprejemljiva pričakovanja prodajalcev glede vrednosti svojih stvari so krepko pomagala hitremu prehodu uporabnih predmetov, zlasti oblačil in galanterije, (pa vse mogoče navlake in krame) v druge roke.
(za ogled galerije kliknite na sliko / foto: Urša Culiberg)
Opazili smo domiselne pristope glede formiranja cene predmetov.
‘Vse po 8 €’, ali ‘Vzemi in daj, kar daš’, ali ‘Vse med 5 in 7 €’… In vsi so bili zadovoljni s prodajo, zanimivo. No, vmes so se znašli tudi kramarji z novimi izdelki, pa očitni preprodajalci, ki so stvari potegnili iz smetnjakov ali zbirališč. Vzdušje je bilo prijetno, druženje in barantanje pa zabavno za vse.
Še nekaj izjav razstavljalcev oziroma prodajalcev, ki so očitno prodajali svoje stvari in niso bili prekupčevalci.
Študentka je prodajala skupaj z dvema prijateljicama:
»Meni se zdi ta način prodaje ful zanimiv, prodamo in s tem zaslužimo nekaj denarja, kupci pridejo zato, ker so cene ugodne in bi si morda kaj sicer težje privoščili. S prodajo smo zelo zadovoljne, stvari kar izginjajo s pulta. Cene imamo od 5 do 7 €. Z zaslužkom si bom kupila kaj novega, ali pa bom varčevala.«
Jurij in Ema, brat in sestra iz Škofje Loke, kjer imajo tudi podoben bolšji/garažni sejem, sta kar zapisala naslednje:
»Na garažni razprodaji sva že tretjič. Za to, da kupec sam določi ceno, sva se odločila, ker nama je glavni motiv, da se znebiva stvari, za katere doma ni več prostora. Česar danes ne bova prodala, bova zvečer nesla v zbiralnice Humana. Ne gre nama toliko za denar, ampak predvsem za to, da stvari dobijo nove lastnike.«
Maša, študentka pedagogike:
»Tu sem že četrtič ali petič. Gre super. Večinoma imamo stvari po dva evra. Doma imamo kar pripravljeno na kupu za garažne razprodaje. Glede cene se ne pogajam, dam kar nizke že v začetku. Če nama bo kaj ostalo, bo počakalo do naslednje garažne prodaje, ali pa bomo dali na Rdeči križ. Kaj bom z zaslužkom? Ne vem, denar vedno prav pride.«
In kaj meni o tem Irena Mraz iz društva Planet Zemlja?
„V društvu Planet Zemlja pozdravljamo garažne razprodaje in s tem ponovno uporabo ‘odpadkov’. Menimo, da družba potrebuje ideje, ki nas razbremenjujejo, in ne nasprotno – obremenjujejo v mnogih pogledih, kot npr. odpadki. Ti izkazujejo veliko kupno moč, željo in potrebo ljudi v preteklosti. Časi pa so ljudem prinesli tudi krizo; tovrstne razprodaje lahko pomagajo očistiti okolje, saj medtem ko ti predmeti za nekoga pomenijo smeti, lahko drugemu zapolnijo prav tisto potrebo, za katero bi sicer drago plačal. Na ta način pomagamo eden drugemu in vsi skupaj okolju, v katerem bivamo.“
Vsekakor je garažna razprodaja dober način, da se dobrine vrnejo v ponovno uporabo in ne končajo v smetnjakih, da se obnašamo trajnostno (in ne zgolj s potrošniškim odnosom, ko bi zavrgli še uporabne stvari, kakršnih si morda drugi ne morejo privoščiti za ceno novih). Že v sami Ljubljani se je pojavilo nekaj podobnih dogodkov izven mestnega središča, menda pa so tudi že drugje in jih ne gre zamenjati za prave bolšje sejme, ki imajo svoj profil.
Želeli pa bi si, da bi se v prid »drugi rabi« in trajnostnemu razmišljanju začele pojavljati prave garažne razprodaje.
Omenimo naj pohvalno delo Kraljev ulice, ki podarjene predmete pripravijo za ponovno rabo in jih prodajajo v svoji trgovinici na ljubljanskih Poljanah, pa tudi ljubljanska Snaga s Centrom ponovne uporabe, ki prav tako zavržene in podarjene predmete – očiščene in funkcionalne – ponuja za drobiž svojim številnim obiskovalcem, ki so se že otresli predsodkov glede ponovne rabe stvari in z veseljem nosijo zelo spodobno ohranjena oblačila znanih blagovnih znamk, ki so jim sicer težko dosegljiva, in za majhen denar kupujejo druge ponujene, še zelo uporabne predmete.
Tudi društvo Ekologi brez meja je organiziralo t.i. Tekstilnico, kjer svoja oblačila, ki ste se jih naveličali, zamenjate za druga, prav tako malce nošena.
Celo otroci imajo svojo menjalnico igrač. Organizira jo ZOOPI, Zavod za otrokom in okolju prijazno igro. Nekaj članov našega uredništva je prav tako v 90-ih letih večkrat organiziralo »Mikijevo borzo igrač« pod pokroviteljstvom Walta Disneyja in večjih nakupovalnih središč, kjer so s pomočjo Leo kluba Ljubljana tudi zbirali rabljene igrače za Mestno otroško bolnišnico.
V vseh teh primerih gre za premagovanje predsodkov glede uporabe stvari, ki jih je uporabljal že nekdo pred nami, pa si ne zaslužijo, da končajo v smeteh ali pečeh. Trajnostna razvojna naravnanost in ponovna raba je smotrna za okolje, družbo in naše žepe; še več: postaja celo trendovska moda določenih urbanih skupin, četudi niso prisiljene v nakupe »iz druge roke«.
Pozivamo obiskovalce našega portala, da z nami delijo svoje izkušnje in predloge glede garažnih razprodaj in podobnih dogodkov ali aktivnosti!
