Ne samo pri start-upih, tudi pri utečenem poslu pogosto pride do situacije, da je potrebno podjetju »pomagati« s posojilom.
Morda je gospodarska družba na pragu večje investicije, pa ne želi pridobiti posojila od finančnih institucij.
Ker bi morala s tem razkriti poslovni načrt in s tem lastno inovacijo; seveda se boji, da bi bila informacija zlorabljena.
Ali pa v družba preteklosti nima v sledljivem poslovanju dovolj dobrih rezultatov, da bi sploh dobila posojilo v želenem obsegu in pogojih.
Tudi v primerih, ko se podjetje srečuje s težavami v poslovanju ali insolventnostjo, so družbeniki prvi, ki morajo s posojilom ali povečanjem lastnega kapitala priskočiti na pomoč podjetju.
Posojila, dana s strani družbenika družbi z omejeno odgovornostjo ureja, 498. in 499. člen Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1).
Če družbenik da posojilo družbi, se to posojilo lahko obrestuje ali pa ne.
Računovodstvo je dolžno preveriti izvor sredstev in njegovo pravno pokritost ter ga pravilno evidentirati. Posojilodajalec postane upnik družbe.
Družba in družbenik kot fizična oseba morata podpisati posojilno pogodbo.
V njej so definirane tudi obresti za posojilo. Stvar dogovora je, ali bo posojilo obrestovano ali pa sploh ne.
Kadar je posojilo brezobrestno, kadar torej obresti niso izplačane družbeniku, ta ni obdavčen v skladu z Zakonom o dohodnini. Če družba plača družbeniku obresti za posojilo, so te obdavčene z 20-% davčno stopnjo.
Obresti so za gospodarsko družbo davčno priznan odhodek iz poslovanja, vendar ne smejo presegati višine zadnje objavljene obrestne mere.
Sicer je razlika med obrestmi davčno nepriznan odhodek. Dodatna ovira je, da lastniški delež posojilodajalca ne sme preseči 25 %.
Kadar je posojilodajalce druga gospodarska družba in ne družbenik – fizična oseba, gre za medsebojno gospodarsko pogodbo.
Obresti se plačajo tudi v primeru, kadar niso specifično navedene.
Posojilo družbenika podjetju, ki zaide v težave, v prisilno poravnavo ali celo v stečaj, ni vračljivo oziroma ga družbenik ne more pričakovati vrnjenega.
Družbenik bi moral v primeru, ko je podjetje insolventno oziroma v krizi, poskrbeti za povečanje družbenega lastnega kapitala ali pa družbo likvidirati.
Podjetniki / družbeniki s srcem za svoj podjetniški projekt, se večinoma oprijemajo sleherne bilke, da bi podjetje preživelo.
Zato so tudi pripravljeni dati dodatni lastni denar kot posojilo podjetju, da bi to preživeli in seveda verjamejo, da bo to nekoč vrnjeno.
Tako posojilo, dano družbi v krizi, se prekvalificira v lastni kapital družbe, torej v njeno premoženje, ki ga družbi ni potrebno vrniti, če bi se s tem zajedla v lastni kapital.
V primeru stečaja družbe in po poplačilu vseh upnikov lahko dobi delno ali v celoti povrnjeno posojilo tudi družbenik.
Seveda se dogaja, da družbenik dobi povrnjeno posojilo tudi v zadnjem letu pred uvedbo stečaja družbe in si oddahne. Toda stečajni upravitelj bo tako vračilo zahteval nazaj in ga potisnil v stečajno maso podjetja.
Kakšna pa je časovna in vsebinska meja med posojilom, za katerega družbenik lahko verjame, da bo vrnjeno in tistim, ki se ga uvrsti med lastni kapital družbe in v primeru stečaja izgine v stečajni masi oziroma gre upnikom?
Kdaj je torej družba insolventna?
Sodišča kot kriterij presojajo, ali bi lahko družba dobila posojilo od tretjih oseb (finančnih institucij, poslovnih partnerjev, drugih,…) ali ne.
Če bi bil na podlagi primerljivih podatkov o poslovanju sodni izvedenci sklepajo, da družba posojila ne bi mogla dobiti, je torej bila v trenutku, ko je dobila posojilo od družbenika, kreditno nesposobna oziroma v krizi. Takrat postane posojilo povečanje lastnega kapitala družbe.
Če pa je družbenik dal posojilo družbi, ko je bila ta v dobrem finančnem stanju, lahko terja vrnitev posojila enako kot drugi upniki.
Davkarji se še posebej ukvarjajo s posojili med podjetji, ki zapadejo v pravilo tanke kapitalizacije, za katere menijo, da gre za nezakonit transfer dobička, pogosto tudi v tujino.
Gre predvsem za odhodke od posojilojemalca z naslova obresti od presežka posojil, ki jih prejme davčni zavezanec od t.i. kvalificiranega delničarja oziroma družbenika, kot so:
- posojila ki so prejeta od delničarja oziroma družbenika, ki ima neposredno ali posredno v lasti najmanj 25 % delnic ali deležev v kapitalu ali glasovalnih pravic pri posojilojemalcu, če kadarkoli v davčnem obdobju ta posojila presegajo štirikratnik zneska deleža tega delničarja oziroma družbenika v kapitalu družbe, razen če ta dokaže, da bi presežek posojil lahko dobil od posojilodajalca, ki je nepovezana oseba
- posojila povezane osebe, zelo podobno kot družbenik
- posojila tretjih oseb, vključno s posojili bank, za katera jamči ta delničar oziroma družbenik, oziroma če so posojila pridobljena v zvezi z depozitom tega delničarja oziroma družbenika v tej osebi oziroma banki.
Nedorečeno je vprašanje, kaj se zgodi z ‘ogroženim’ posojilom, danim gospodarski družbi od družbenika, ki bi v primeru stečaja postalo lastni kapital družbe, če se posojilo prenese na drugo, nepovezano osebo.
Podjetnik.net
