Lastniki malih in srednjih podjetij »bi – pa ne bi« stremeli k večjim dobičkom. Zakaj?

Donosnost malih in srednjih podjetij je eden izmed kazalcev, o katerih se v teh podjetjih praviloma ne razpravlja veliko, če sploh se.

Zdi se, da so lastniki malih in srednjih podjetij veliko bolj osredotočeni na prodajo, in verjemite, tudi prav je tako. Brez uspešne prodaje praviloma tudi ni dobička, saj ima zmanjševanje stroškov tudi svoje dno, pod katerim poslovanje ni več mogoče.

‘Dobiček deljen s kapitalom? Kje pa…’

Najprej, preden se lotimo obravnave tega kazalca, za vsak primer še enkrat pojasnimo, da donosnost kapitala ni samo dobiček, deljen s kapitalom, gledano na letni ravni, ampak obravnavamo ta kazalec natančneje in v bolj določnem časovnem obdobju.

Govorimo namreč o obravnavi v poslovnem letu, ki je sicer v veliki večini enak koledarskemu letu, včasih pa tudi ne. Dalje, ko govorimo o dobičku poslovnega leta, mislimo predvsem na vsoto mesečnih akumuliranih čistih dobičkov ob koncu vsakega meseca, ki se prikazujejo tako v bilanci stanja kot v izkazu poslovnega izida na določen časovni presek – v našem primeru je to poslovno leto. Zagotovo najbolj pomembna obravnava pa se nanaša na imenovalec tega kazalca, saj še zdaleč ni dovolj, da kapital prikazujemo s knjigovodskim stanjem na ravni konca poslovnega leta. Potrebno je izračunati aritmetično povprečje knjigovodskih stanj kapitala konec vsakega meseca in to uporabiti kot imenovalec obravnavanega kazalca.

»Čisti dobiček v poslovnem letu / povprečno knjigovodsko stanje kapitala v poslovnem letu… to pa je kazalec donosnosti kapitala, torej po angleško ‘Return on Equity (ROE)’.«

Če želite še odstotno udeležbo zbranega čistega dobička poslovnega leta v povprečnem kapitalu poslovnega leta, kazalec množite s sto. Tako boste za lažjo predstavo dobili donosnosti kapitala na letni ravni. Poudarimo seveda, da je omenjeni kazalec mogoče izračunati za družbe z vpisanim in vplačanim kapitalom, kar, recimo, samostojni podjetniki ne izkazujejo. Z nekaj logike je možno donosnost naložb izračunati z imenovalcem, torej vložkom v naložbe podjetnika, vendar to seveda ni povsem primerljivo, saj govorimo o donosnosti naložb in ne kapitala, čeprav je samostojni podjetnik v naložbe vložil svoj denar (ne pa denar od posojil!).

Sedaj pa k bistvu.

Lastniki podjetja pričakujejo za svoj vložek ustrezno donosnost. Kakšno?

V temelju višjo, kot jo lahko dosežejo z alternativnimi naložbami, kot so nakup državnih obveznic, sklepanje bančnih depozitov in podobno. Zaradi zgodovinskega dna pri obrestnih merah teh naložb, ki so sicer praktično netvegane, jih najbrž to ne bo zanimalo. Nakup delnic uspešnih podjetij tudi ni podjetništvo, pa še precej bolj tvegano je. Volatilnost na trgih s surovinami prav tako. Torej, zahtevana donosnost lastnika kapitala je pričakovano najvišja med vsemi navedenimi, saj je tudi tveganje pri svojem podjetju lahko znatno večje.

Iz tega izhaja nenapisano pravilo:

zahtevana donosnost kapitala podjetja je v povezavi s stopnjo tveganja, ki ga pri tem nosi lastnik kapitala v podjetju. Stopnja tveganja se v obliki premije za tveganje prišteje netvegani donosnosti, (o kateri smo malo prej pisali), in tvori zahtevano donosnost kapitala.

Za potrebe lastnikov v malih in srednjih podjetjih, ki so praviloma enoosebne ali večosebne družbe, je morda prav, da si ogledajo donosnost kapitala svojih največjih, po velikosti primerljivih konkurentov na tržišču. Tako si bodo lažje določili svojo zahtevano stopnjo donosnosti kapitala glede na posebnost njihove dejavnosti, velikost podjetja in strategijo njihovega poslovanja.

Primerjati se moramo z boljšimi in ne slabšimi od nas. Boljše si je zadati bolj ambiciozen cilj od konkurence, ampak pri tem ne pretiravati.

Če je povprečna izkazana donosnost kapitala konkurenčnih podjetij pri malem podjetju X, recimo, 8% na letni ravni, je smiselno zahtevano donosnost tega malega podjetja določiti še nekoliko višje, ampak ne previsoko. Zakaj? Če lastniki kapitala v svojih malih in srednjih podjetjih podredijo vse doseganju zahtevane donosnosti kapitala, in če je za nameček zahtevana donosnost kapitala še previsoko določena, lahko to povzroči težave v poslovanju podjetja. Za ta namen bo potrebno ne samo priganjati prodajne funkcije, ki je najbolj odgovorna za doseganje prodaje in hkrati zagotavljanja ustrezne dodane vrednosti podjetja, ampak tudi precej klestiti stroške, pri čimer imam v mislih največkrat stroške dela, zaradi česar lahko zaposleni v podjetju postanejo nemotivirani, kar se odraža v nižji kakovosti dela, manjšemu obsegu dela in podobnih posledicah. Pri višjem čistem dobičku je višji seveda tudi znesek davka na dobiček.

‘Kaj pa davek od izplačanega čistega dobička?’ – Žal ga je treba plačati, a le, če si izplačate dividende.

Upoštevati je potrebno tudi dvoje pomembnih dejstev. Ustvarjen čisti dobiček ni namenjen samo lastnikom kapitala, temveč je tudi pomemben generator likvidnosti, dolgoročne plačilne sposobnosti družbe in večje sposobnosti investiranja. V začetnih letih poslovanja podjetja je zato smiselno doseženi čisti dobiček investirati nazaj v podjetje, deleže od dobička pa si pričeti izplačevati takrat, ko se podjetje pomakne v fazo zrelejše rasti. Seveda bodo lastniki kapitala pri izplačilu čistega dobička morali plačati davek, vendar je tako povsod po svetu, Slovenija pa še zdaleč ni davčna oaza, ki bi z nižjimi davki ali celo davčnimi oprostitvami lahko omogočila razcvet podjetništva in nove davkoplačevalce. A vendarle se dobra donosnost kapitala splača – že zaradi bonitetnih hiš, ki vas bodo spremljale, ustreznejša donosnost pa praviloma pomeni tudi večjo privlačnost za kupce, predvsem pa investitorje in dobavitelje, ter seveda boljšo finančno boniteto. To pa šteje največ.

Aleš Hauc