Deseto leto teče, odkar smo vas začeli obveščati in ‘izobraževati’ o mehkih podjetniških znanjih in spretnostih.
Pred meseci smo se v uredništvu pogovarjali, kako naj med avtorji, ki objavljajo strokovne prispevke na našem portalu, označimo tiste (trenutno so že trije), ki so nas do sedaj zapustili.
Umrli so v zadnjih štirih letih. Zelo hitro in nepričakovano. Zaradi težke bolezni ali celo zaradi samomora. Najmlajša oseba je imela komaj 40 let. Grozno!
Pri vsakem od spoznanj in soočenj z izgubo avtorja, od katerih je bil tudi velik strokovnjak, vodja, mobilizator in pa starš, … starš, ob vsaki od teh smrti me je prizadelo. Celo zelo.
Kako naj označimo njihovo minulost na člankih ali profilih? Naj oboje celo umaknemo?
Odločil sem se, da najprej pogledam, kaj se je zgodilo z njihovimi računi na družbenih omrežjih. Na FB profilu najmlajše osebe med ‘našimi’ preminulimi se pojavljajo ganljive kratke izpovedi najbližjih prijateljev in sorodnikov, tudi kakšna čustveno nabita, otožna fotografija je vmes, zlasti na rojstni dan ali dan smrti drage osebe.
Naslednji avtor ni imel FB profila, ampak sva bila povezana na LinkedInu. Njegov profil še obstaja, naključnemu iskalcu pravzaprav ni znano, ali gre za opuščen račun, saj na njem že leta ni objav, na prvi pogled pa tudi ni jasno, da je oseba preminila. Sklenil sem obvestiti sorodnike osebe glede te ugotovitve. Morda so želeli, da njegova prisotno ostane večna, kot nekak digitalni spomenik.
Tretja oseba pa ima zaprt FB račun in so ji njegovi odprli spominski račun. Na njem objavljajo sporočila prijatelji in sorodniki, običajno okoli rojstnega dne te osebe.
Korektno.
Potem sem pogledal še FB račun prijatelja, poslovnega partnerja, ki sem ga imel zelo rad in s katerim sva zaradi posla prepotovala precejšen del Evrope. In postala dobra prijatelja. Na žalost je njegov račun ostal odprt in prijatelji in znanci mu pošiljajo čestitke za rojstni dan in le eno objavo sem videl, da ga je nekdo le proglasil za mrtvega in so čestitke nekoliko presahnile.
Kaj naj torej storimo, če nam nekdo bližnji umre in ima svoje račune na družbenih omrežjih?
FB in LI omogočata, da se račun bodisi zapre, umakne v arhiv, ali nadomesti s spominskim računom. Lahko pa tudi ostane, kot je bil. Kot nekakšen digitalni spomenik, kot pričevanje o neki osebi, o njenih stališčih, ljubeznih in prijateljstvih. Kar tudi ni narobe, vsaj po mojem mnenju ne.
Pojavi pa se drugi problem: kaj se bo zgodilo z zbranimi podatki preminule osebe?
Čigava last so? Kdo lahko razpolaga z njimi? Kako se lahko zlorabljajo?
Kako je lahko digitalni duh osebe še vedno prisoten in vpliva na življenje?
Ali naj upravljalci družbenih omrežij – če že imajo zaposlene ‘čistilce’ za sovražni in neprimerni govor – tem ali drugim (saj so polni denarja) naložijo, da najdejo ‘mrtve’ profile oziroma digitalne duše in z obveščanjem in v dogovoru z dediči uredijo zadevo?
Facebook se je menda šele po izgubljeni tožbi na sodišču l. 2018, ko so starši umrlega 15-letnega nemškega dekleta zahtevali od FB dostop do njenih zasebnih sporočil, odločil, da omogoči dostop pooblaščenim osebam.
Nemški raziskovalec, politolog, Carl Öhman je pravkar (11. aprila) izdal knjižico The Afterlife of Data. Osrednje vprašanje razmišljanje je, ali naj ima FB oziroma Meta možnost odločanja, kaj se zgodi s pokojnikovimi podatki. Avtorje teh podatkov imenuje ‘informativno truplo’.
V projekciji avtor napoveduje, da bo imelo kar 5 milijard zemljanov do konca stoletja profile na FB. Jasno, da vsakdo ustvari ogromne količine podatkov. Leta 2023 naj bi “po ocenah človeštvo proizvedlo podatke s hitrostjo 120 zetabajtov (120 × 270 bajtov, tj. 120, ki jim sledi enaindvajset ničel) na dan.”
Podatki ostanejo zapisani tudi po smrti ustvarjalca le-teh.
……..
Tehnološka mega podjetja tako razpolagajo z ogromnimi količinami podatkov, ki so jih za seboj pustili umrli, pa ta podjetja niso in ne smejo biti lastniki teh podatkov.
Kajti, na tako velikem vzorcu, ki bo kmalu presegel milijardo pokojnih oseb, je možno precizno izračunati, kdo kdaj kje in po čem kupuje, kaj ga zanima, katere politično opcijo podpira koliko ljudi in še marsikaj, še veliko bolj občutljivega, saj so družbena omrežja pomembno prispevala k nekaterim prevratom in nasilju, celo genocidom v Mjanmaru, za katerega je FB priznal del krivde.
In ‘skromni’ upravljalci podatki so že nekajkrat našli dovolj premožne kupce, da so jim posredovali zbrane podatke.
In če bodo lahko razpolagali z njimi v nedogled, bodo zbrane in izračunane ugotovitve še bolj zanimive. To bo pretekeli svet na dlani.
Lahko pa, da jih ogromne količine podatkov tudi bremenijo, zasedajo strežnike, rabijo energijo, in podobno, pa bi se jih želeli znebiti, čeprav resnih indicev za to ni.
Facebookovi »spominski« računi, ki profil spremenijo v stran za poklone bližnjih, so statični.
Upravljajo jih lahko pokojnikovi najbližji. In Öhman se sprašuje: Kaj se zgodi, ko podedovani stik umre?
»Korpus informacij, ki ostanejo ob smrti,« piše Öhman, »ni le etimološko, ampak tudi konceptualno analogen truplu.«
Öhman opisuje smrtne prakse paleolitskih Natufijcev, ki je živelo med lobanjami svojih ljubljenih.
Pred njimi so lovci nabiralci pustili trupla svojih najdražjih propadati v naravi. Toda ko so ljudje zasedli stalna bivališča, so morali izumiti pogrebne prakse. “Tako kot paleolitska plemena pred nami se moramo naučiti živeti z novo vrsto prisotnosti mrtvih,” pravi. “Vstopamo v obdobje, ko bomo obkroženi z digitalnimi ostanki naših prijateljev in družine, če nam je to všeč ali ne.«
Podatki naših ljubljenih pokojnikov bodo še naprej živeli z nami za nedoločen čas, so digitalni duhovi v oblaku, saj so zapis o njihovem življenju.
Ali je etično, da jih izkoriščamo v komercialne in politične namene?
Ali imamo pravico, da jih ugasnemo?
Vito Komac
