Niso mediji, ki tako ali drugače pridejo do pravih ali lažnih informacij o našem problemu, krivi za krizno situacijo, v katero smo pahnjeni. Resnici na ljubo: mediji večkrat hote ali nehote s svojimi prispevki vodijo male spodrsljaje do krizne situacije, celo do nepopravljive škode. Mediji so lahko dobrohotni oz. objektivni, lahko pa neodgovorni, zlonamerni ali celo zlobni.
Delo z mediji: moramo se zavedati številnih zakonitosti in resnic.
Te determinirajo delo medijskih predstavnikov ter tako ali drugače vplivajo na prispevke v medijih. Če z mediji nimamo pogosto opraviti, lahko v stiski ali paniki naredimo številne škodljive napake.
Naj jih nekaj naštejemo!
- Tekmovalnost med mediji ima v konkurenčnem svetu nedvomno močan pomen. Vsakdo želi prvi objaviti neko novico, načeti neko odmevno zadevo. Po prvi objavi v lokalnem mediju ali ožji skupini občinstva namenjeni mediju se kaj lahko zgodi, da zadeva ne bo potihnila, ampak bo začelo po »gnoju« kopati še večje število avtorjev. Zdi se manj nevarno, da po objavi vaše »nesreče« v dominantnem nacionalnem mediju sopotniki istega kalibra nadaljujejo z iskanjem podrobnosti in objavami ‘nadaljevank’. Mediji prvi želijo novico in kri … Kadar želimo, da prodre novica v vsebini in pomenu od nas, takrat jo plasiramo sami. In to čim večjemu naboru medijev naenkrat.
- Mediji – še bolj pa novinarji sami – se vedno sklicujejo na novinarski kodeks. Ta zahteva neodvisno poročanje v prid javnosti. Vemo pa, da so določeni prispevki večkrat tudi »naročeni«. Informacije delujejo na principu: kar vložiš, to dobiš. Več, ko imajo informacij, lažje pripravijo objektiven prispevek. Zato je pogosto najbolje, da informacije o problemu, ki je povzročil krizno situacijo, pa tudi okoliščinah, praksi, izkušnjah, tehničnih podrobnostih, … posredujemo kar sami!
Delo z mediji: novinarji
- Novinarji imajo nalogo, da dnevno pripravijo določeno dolžino prispevkov. Dajmo jim gradivo postopoma, pa bodo zadovoljni, ko se bo zadeva razvijala.
- Novinarji, ki so specializirani za neko tematiko, o ostalih mnogokrat ne vedo. V pomanjkanju informacij si predstavo ustvarijo sami, ne poznavajoč okoliščine. Teme kot so npr. delovanja deponije odpadkov, vzdrževanja zavor, o gorivnih celicah itd. lahko predstavljajo problem. Pametno je javnost že pred krizo obveščati o svoji dejavnosti, da bi jo razumeli – v krizni situaciji pa še bolj.
- Nekaterim predstavnikom sedme sile so nekatere gospodarske dejavnosti bolj ‘simpatične’ kot druge. Večina jih npr. globoko prezira dejavnost zaposlitvenih agencij. Med njimi so tudi povsem poštene in skromne organizacije, kjer agencija ne odžira zaslužka prekarnem delavcu. Če pa se takemu zgodila delovna nesreča, bi mediji agencijo raztrgali in potopili!
Morebitna škodljivost medijev
- Preskromne informacije lahko privedejo do napačne interpretacije krize. To nekateri novinarji zelo radi počno.
- Mediji se redko lotijo manj pompoznih primerov s študijskim pristopom. To lahko traja tudi mesece, zato se raje držijo kratkih novic, ki se lahko nadgrajujejo. Krizni primer, ki je lahko za malega podjetnika usoden in vodi v bankrot, morda sploh ne bo opažen. Takrat so medijski prispevki, če se komuniciranje dobro vodi – zelo dobrodošli. Lahko vplivajo tudi na pozitivnejši razplet za podjetje.
- Zelo redko se izplača, da se zaradi netočnih, zlonamernih in škodljivih prispevkov oz. poročanja podamo v bitko s takim(i) medijem/ mediji. Novinarji si pridržujejo pravico do poročanja, pozabljajo pa na besedo »objektivno«. Četudi ne zavestno škodoželjno, pa neodgovorno poročanje na podlagi netočnih ali namerno škodljivo lansiranih informacij piscu, lahko povzroči prizadetemu nepopravljivo, celo usodno škodo. Novinarji žal z ničemer ne odgovarjajo za škodo zaradi neobjektivnega poročanja. Organizacije, ki so tožile novinarje, zelo redko dobijo tožbe. Odgovornost novinarja ni zakonsko opredeljena in kaže, da sodišča nekako ustrahujejo novinarski sindikati.
Mediji niso vaš sovražnik!
- Avtorje škodljivih prispevkov, ki so nastali očitno na podlagi netočnih ali zavajajočih informacij, ki jih je imel pisec, ne napadimo ne medijsko ne sodno. Najprej jih prijazno povabimo na sestanek, kjer mu dokumentirano predočimo pravo resnico in podatke. Če se ne želi odzvati, ima vsak resen medij prostor za popravke ali komentarje ali demanti – morda je potrebno tudi obiskati urednika,- vendar nima smisla, da bruhamo ob tem bes in ogenj na novinarja.
- Nikoli medije a priori ne obravnavajte kot sovražnike, ki bodo trgali meso z vašega podjetja do kosti … Če boste z njimi korektno sodelovali in jim posredovali čim več objektivnih informacij, jo boste verjetno bolje odnesli iz krize. Bolje, kot da jih prepustite same sebi in se znajdejo po svoje.
- Če ste organizacija, ki svojo dejavnost oglašuje v pomembnejših zneskih, ne računajte brezpogojno na to, da boste milejše obravnavani v teh medijih; uredniki in novinarji si znajo s komercialo ali lastniki tudi skočiti v lase v imenu objektivnega, neodvisnega novinarstva.
- Posledice krize bodo manj hude, če boste že v obdobju, ko samo slutite možnost krizne situacije, gradili svojo pozitivno javno podobo tudi s pomočjo medijev in vlagali, npr. v preventivno zdravstveno varstvo zaposlenih, pomoč bližnjemu vrtcu ali šoli, nakup električnih grelnikov za starostnike iz okolice ipd. Pozitivni ugled se sicer ustvarja desetletja dolgo, zruši pa se v trenutku.