Izraz Brainstorming v prevodu v slovenščino se mi zdi prav nasilen in okoren. Nekako ne morem sprejeti možganske nevihte kot sopomenke.
Zato bom ostal kar pri originalnem poimenovanju. (Interno se včasih pošalimo in tako viharjenje imenujemo z rusko (ne čisto pravilno uporabljeno) besedo – dumujemo.)
Sicer pa je bil na začetku brainstorming imenovan Napad na problem. Vsaj tako je menil A. Osborn, kio je to tehniko uvedel na področju promocije l. 1939. Brainstoming naj bi ustvaril sproščene pogoje za diskusijo, kreativno skupinsko dinamiko in skupinsko reševanje problemov.
V skoraj stoletju od prvih skupin, ki so skušale prebroditi zagate s pomočjo skupinskega razmišljanja in kresanja idej, so se oblikovala nekatera splošna načela z delo v taki skupini:
- Število udeležencev naj bo od 3 do 12 (celo do 30), po izkušnjah pa menim, da naj ima kompetentna skupina – podobno kot fokus grupa – med 4 in 12 udeležencev, pač odvisno od same teme, prevelike možnosti za hitro poenotenje mnenj in siceršnje kreativnih sposobnosti udeležencev; v prid dinamiki je, da se udeleženci celo ne poznajo med seboj, in imajo pred seboj le tablice z imeni, celo izmišljenimi.
- Določimo tudi vodjo dogodka, ki s svojo avtoriteto, pa tudi sposobnostmi motiviranja in provociranja spodbuja in po potrebi umirja in utirja diskusijo ter ne dovoli dominacije kakemu posamezniku in hkrati zapiranju vase vse ostalih.
- Postavitev cilja brainstorminga – cilj naj bo konkreten, enostaven, zanimiv in vabljiv, nikakor pa ne kompleksen. Primeri ciljev: Kako naj naše mesne izdelke pozicioniramo kot zdrave in ekološko brezhibne? Ali – S čim bomo prepričali čim večje število mladih upokojencev, da sklenejo dodatno zavarovanje? Ali – V kakšni embalaži na bo naša čokolada, da bomo poudarili tako izvor surovine po načelih poštene trgovine, kot tudi njeno visoko kvaliteto?
- Lokacija dogodka je lahko v podjetju, morda pa še bolje, nekje drugje, na nevtralnem terenu, kjer se bodo udeleženci lahko počutili enakovredno in bodo lahko prispevali k diskusiji; prostor naj bo opremljen s tablo ali čem podobnim za pisanje idej; vsak udeleženec naj dobi nekaj listov praznega papirja in pisalo; udeleženci povsem ugasnejo mobilne telefone, računalnike, tablice oz. jih pustijo v drugem prostoru.
- Časovno so seanse brainstorminga različno dolge – tudi cel dan dolge. Čeprav menim, da je idealna dolžina za zbrano delo bližje 90 minutnemu angažmaju, so v praksi lahko dolžine zelo različne. Vmes naj bodo dovolj pogoste pavze (na 45 do 60 min.); vsekakor pa skupina ne bo najbolj produktivna, če bodo udeleženci siti od kosila ali lačni po dolgih urah kreativega modrovanja (zato nestrpni in popadljivi).
Pretirano dolg uvod vodje skupine ali usmerjanje v neko videnje problema ni produktivno, saj zavira kreativni razvoj idej, ki bi jih lahko sproducirala skupina.
Nekaj pravil je potrebno pri vodenju in funkcioniranju brainstorming skupine vsekakor dogovoriti in upoštevati:
- Udeleženci lahko predstavijo svoje ideje, nadgradijo ideje drugih ali jih združujejo
- Dobrodošle so drzne, divje, nenavadne ideje
- Ideje naj bodo enostavne
- Kritiziranje idej drugih ni dovoljeno, ne verbalno, ne z govorico telesa, gestikuliranjem in podobnim.
Naloga vodje je, da glede na število idej, občasno omogoči glasovanje skupine o dobljenih idejah. Te se zapišejo, potem se diskusija nadaljuje. Ob zaključku se rangirajo najbolj zanimivi predlogi, vodja pa zbere beležke udeležencev.
In pa – ni nujno, da se katera od idej sploh uporabi.
Kaj pa brainstorming na daljavo, v pandemičnih razmerah?
Seveda je možno, več platform za to obstaja. Kriteriji so podobno, le trajanje naj bo kratko, do 90 minuti, pa zato bolj intenzivno. Morda je v tem primeru prednost, da se ideje zgolj sipajo na kup, ne evaluirajo, celo po zaključeni skupni seansi jih lahko udeleženci pošljejo vodji, izbor najbolj zanimivih pa se pred dokončno odločitvijo in implementacijo, primerno vizualno obdelan, testira s fokusnimi skupinami.
Vito Komac
