Ko vidimo na semaforju rdečo luč, ustavimo kajne?
Pred časom sem se, na poti domov iz ene zabave, na križišču pri rdeči luči zamislila nad dogodkom, ki se mi je pripetil tisti večer. Postregli so nam penino. Opazovala sem gospoda, ki je očitno želel narediti name vtis. Na ves glas se je namreč trudil neki gospe, sosedi z mizo, razložiti, zakaj s penino ne trkamo. Vseskozi je želel dokazati svoj prav. Glasno in nevljudno je prekinjal ljudi okoli sebe, vzvišeno razlagal, kako to da gospa ne ve, da s penino nikoli ne trkamo. Ob tem je pozorno ves čas mene opazoval, kako bom reagirala. Kot da bi pričakoval mojo potrditev. Seveda je ni dočakal. Zakaj? Ker tega ne počnem na tak način. Moj pristop do dela temelji na prepričanju, da nikoli drugih javno ne ponižujemo samo zato, da bi sebe povzdignili. Velikokrat je ravno molk znamenje naše modrosti.
Nenehno poudarjam in učim kliente, da tudi kadar opazimo, da nekdo prihaja v našo smer in si želi nazdraviti z nami s kozarcem penine, sodelujemo. Ne mahamo, kako se tega ne počne. Ne umikamo kozarca. Se ne posmehujemo. Smo uvidevni in vljudni. Spoštljivi in obzirni. Sploh pa nikoli ne poudarjamo in ne razlagamo takšnih spodrsljajev oseb glasno, pred drugimi ljudmi. Tudi, če nazdravimo s penino, se svet ne bo ustavil, kajne? Veliko bolj neprijetno je, če verjamemo, da svojo veličino kažemo, kadar smo res majhni. Formula je zelo preprosta. Vedeti moramo, kdaj se moramo ustaviti, da ne bi kogarkoli užalili, prizadeli ali celo osramotili. Ustavimo se, kot to naredimo pri rdeči luči. Naj nam bo mar, da se ljudje ob nas prijetno počutijo.
Neštetokrat sem že slišala stavke v stilu:
Vseskozi se trudim ljudem razložiti, da bonton že dolgo ni rezerviran le za tiste z “modro” krvjo, elito in »kravatarje«, kot jim radi rečejo.
Da tudi visoko dosežena izobrazba tu ne igra nobene vloge. Nič ni samoumevno. Ljudje mi v nadaljevanju zaupajo, da jih dobesedno razočarajo posmezniki, od katerih bi pričakovali lepše vedenje. Ker bi se to spodobilo. Žal je to še kako res. Tisti, ki so na očeh javnosti, ugledni in bolj izpostavljeni, bi naj skrbeli tudi za kulturo svojega obnašanja. Nekaterim ego zamegli misli in verjamejo, da je to nepotrebno, spet druge ni nikoli nihče poučil o osnovah itd.
Ni avtomatizma, ki bi zagotavljal lepo vedenje. To izhaja iz človeka samega, njegovih znanj, vzgoje spretnosti, empatije in nesebične želje, da se drugi ob njem dobro počutijo. Aristokrati so skozi zgodovino poučevali svoje družinske člane o bontonu. Prijela se je miselnost, da to velja le zanje. Nižji sloji so jih vedno posnemali in se jim skušali v vedenju približati, da bi bili “takšni kot oni”. Danes pa je treba pozabiti na to. Bonton je za vsakogar. Osnove kulture lepega vedenja je treba otrokom približati že v otroštvu, negovati skozi mladost ter nadgraditi za formalne priložnosti, zlasti v poslovnem svetu. Poskrbimo, da bomo imeli vljudno, obzirno, spoštljivo in prijazno družbo. Če teh znanj še nimamo, pa si to priznajmo in začnimo z učenjem.
Tako, kot se lahko vsi naučimo prvega koraka, prve besede, prve brce z žogo, se lahko naučimo tudi osnov bontona.
Te veščine nato izpopolnjujemo in prilagajamo situacijam, obdobjem in času v katerem živimo. Če je kdaj dobrodošlo medsebojno spoštovanje, skrb, da smo vselej obzirni, uvidevni in prijazni, potem je to danes. Sprejemanje drugačnosti, toleriranje in spodbujanje so nuja današnjega časa. Naj nam bo mar za ljudi, za prijetno sobivanje in za naše odnose. Danes.
Simona Lečnik Očko
mag. mednarodnih in diplomatskih študij
Avtorica avtobiografske knjige z naslovom »Slovenština in jaz«
https://www.bukla.si/knjigarna/leposlovje/leposlovni-roman/slovenstina-in-jaz.html