Bazni tabor se sliši kot skupina šotorov v snegu pod himalajskimi vrhovi.
No, vrhovi so, ampak karavanški, saj je Bazni tabor v Križah pri Tržiču, namesto šotorov pa so udobne sobe, ki skupaj premorejo 14 ležišč, skupna jedilnica, za otroke pa majhna plezalna stena v hiši. Da se ve, da so v baznem taboru, saj že od 2014 Barbara in Boštjan sprejemata goste, jih vodita po slovenskih gorah (pripravljenih 25 izletov) in vključujeta v delavnice za keramične delavnice.
Boštjan P. Strnad
Barbara
Pandemija je prepolovila obisk, lansko leto je bilo že bolj podobno prejšnjim, zasedenost boljša in tuji gostje predstavljajo ¾ vseh.
Boštjan P. Strnad, za seboj imate zelo uspešno kariero, vse od Radia Študent do pomembnih oglaševalskih agencij, tudi v strokovni organizacijah ste bili zelo cenjen sodelavec.
Kaj vas je torej premamilo na hotelirsko pot?
Približno istočasno so se zgodile tri stvari: med gospodarsko krizo 2005-2008 sem prišel do spoznanja, da je v oglaševanju namesto večje drznosti, ki bi jo pričakoval, prevladalo večje »ziheraštvo«, pa tudi delo v agenciji, kjer sem bil partner, mi ni več dajalo dovolj vsakdanjega zadovoljstva. Hkrati sem imel srečo, da sem spoznal Barbaro, v mnogočem sorodno dušo, s katero sva se odločila, da še nisva prestara, da se ne bi skupaj preskusila v povsem novi panogi, turizmu.
Zakaj prav v Križah pri Tržiču? Kdaj se je »avantura« začela?
Ko sva z Barbaro naredila precej detajlen načrt, kaj želiva in kje približno bi to počela, sva začela na sončne vikende obiskovati lepe, sončne gorenjske vasi. Križe so bile kmalu pri vrhu seznama in ko se nama je leta 2007 ponudila priložnost, da točno tam, na odlični lokaciji, odkupiva večjo hišo, nisva dolgo razmišljala.
Koliko ste morali vložiti in od kje ste črpali sredstva?
Z Barbaro sva oba ekonomista, za nameček znava biti precej varčna in vztrajna. Celotna investicija se je gibala okoli nekaj nad 700.000 evrov, pokrila pa sva jo s prihranki, evropskimi sredstvi in manjšim posojilom, ki sva ga hitro odplačala.
Bi danes to storili drugače?
Niti ne, morda bi nekaj več časa namenila pripravi projekta za dodatna evropska sredstva, ker bi to pomenilo hitrejše dokončanje investicije.
Kakšne izkušnje imate z lokalnim okoljem, lokalno oblastjo, dovoljenji, domačini, ipd.?
Z vsem, kar ste našteli, tako dobre kot slabe. Gradiva pa za naprej vedno izključno na dobrih, drugače bi se najbrž že preusmerila.
Na koga ste se lahko zanesli na začetku, med snovanjem in pripravami in kasneje, med delovanjem?
Ko sva pred zagonom projekta preučevala namestitveno dejavnost in industrijo doživetij ter se izobraževala, zlasti na dobrih praksah pri severnih sosedih, sva se naučila nekaj za dolgo, dolgo časa: ne glede na vse makro in mikro okolje ter organiziranost turizma v neki regiji si za svoj razvoj, trženje, promocijo, pravzaprav za malone vse odgovoren sam. Če se zaneseš nase (in si seveda tudi zares zanesljiv in pronicljiv), potem so dobra dejanja, ki ti jih namenijo drugi, le še češnjica na tortici. Da ne bo pomote – to velja tudi v turistično najbolj razvitih okoljih!
Kako pridobivate goste? Kakšna je njihova struktura?
Precej sva bila aktivna na nekaj rezervacijskih portalih, zdaj pa seveda poskušava delež rezervacij vsako leto bolj nagniti v prid direktnih. Imamo vse več gostov, ki se vračajo, pri čemer so gostje trenutno bolj Evropejci in Severnoameričani, pred tem pa sva imela goste s celega sveta. Čisto natančno: iz 55 različnih držav. Njihova struktura je nadvse pestra – od pohodnikov in kolesarjev do ljudi, ki hočejo do obisti spoznati Slovenijo, pri čemer naš Bazni tabor uporabljajo točno v skladu z imenom – kot bazo, v katero se vrnejo vsak dan. Cenovno smo v ožji regiji pozicionirani višje, se pa težko primerjamo z bližnjim Bledom.
Koliko vlagate v marketing in v katere kanale oz. oblike?
Večino najinega zaslužka vračava nazaj v Bazni tabor, a bolj v standard namestitve kot v kake širše trženjske dejavnosti. Pazimo, da je naša predstavitev na rezervacijskih platformah urejena in zanimiva, komuniciramo s potencialnimi gosti, pa tudi s tistimi, ki že rezervirajo. V času korone, ko smo delali na izboljšavah, smo se lotili tudi YouTube kanala, na katerem predstavljamo regijo. V vsakem primeru je splet – poleg komunikacije od ust do ust – v vseh vidikih, tudi socialna omrežja, daleč najpomembnejši kanal.
Poleg prenočišč – katere dejavnosti še ustvarjajo prihodek?
Oba z Barbaro sva planinska in še marsikakšna vodnika, sodelujeva tudi z nekaj outdoor agencijami. Poleg tega Barbara kot priznana keramičarka vodi keramične delavnice. Sposojava kolesa in opremo, opravljava prevoze. Že od začetka smo močni pri teambuildingih. Ponujamo tudi nekaj sezonskih paketov in za zaokrožitev zunajsezonske ponudbe moramo v kratkem dokončati še investicijo v savno. Sobodajalstvo je po prihodkovni strani zaenkrat še močno prevladujoče.
Boste kakšno dejavnost še dodali?
Imava nekaj idej, povezanih predvsem z lokalnimi ponudniki, čeprav bi rada kot core business vendarle ohranila – in izboljšala – to, kar ponujamo zdaj.
Kaj so bile najbolj kritične točke ali faze celotnega podviga – lastnega (družinskega) hotela?
To še vedno delava enako zavzeto in z enakim entuziazmom kot pred sedmimi leti, ko smo začeli. Kritično točko zaenkrat vidiva v tem, da se vse dogaja in zgodi le v treh mesecih. Takrat se je treba ukvarjati z gosti, s sobami, z logistiko, s turami, s keramiko, s prevozi, vse naenkrat. In ker za celoletno outsourcanje nimava sredstev, kakovostno pomoč zgolj za to kratko obdobje pa je izjemno težko dobiti, morava vse delati sama. Dogaja pa se to v mesecih dopustov in šolskih počitnic, ko bi ne imela nič proti več prostega časa z otroki. Dokler ne bosta začela pomagati sinova…
Koliko vlog ste vi opravljali istočasno?
Bazni tabor je namestitev tipa bed & breakfast, torej kuhinje nimamo. Ostane pa vse drugo, kar sodi v celovito turistično storitev, od sprejema in skrbi za goste, do pospravljanja, ko ti gredo in preden pridejo novi. Midva delava takorekoč 24/7, sinova pa počasi sama postajata vse bolj radovedna in učljiva. Pri čemer ju ne siliva ravno, naj to vznikne v njiju samo od sebe. V resnici sva res samo midva.
Se lahko hotel vodi brez lastne prisotnosti?
Dokler tega ne poskusiva, težko rečem. Nič ne bi imela proti nekomu, ki bi sprva pomagal in se s tem izmojstril do te mere, da bi naju lahko zamenjal, vsaj za krajši čas. Predan kader zagotovo obstaja. Vprašanje pa je, če si ga lahko privoščiš.
Kaj vas je do sedaj pri projektu osebno in poslovno najbolj prizadelo?
Morda se bo komu zdelo malenkostno, ampak to je pomemben del našega vsakdana in dolgoročnega obstoja: ko veš, da si gostu z veseljem ponudil več, kot je zahteval in plačal, on pa tega ne le da ne zna ceniti, temveč te na spletni platformi za nameček še slabo oceni. Na kar se še nekako navadiš, ampak ko pa se pri tem zlaže…
Če bi se danes ponovno lotili ali bi svetovali pri takem projektu komu od svojih najbližjih, kaj bi bili ključni poudarki glede razvoja in vodenja projekta?
Bodi sam ves čas zraven, sicer pa imej nekoga, ki bo temu predan vsaj tako, kot si/boš ti. Gosti želijo dobro izkušnjo in zgodbo, za oboje pa se niti ni potrebno spoznati na vesoljsko tehnologijo…
Pogovarjal se je: Vito Komac
Poglejte si tudi prejšnji dve zgodbi o uspešnih družinskih turističnih projektih:
https://podjetnik.aktualno.si/hiske-slovenske-istre-z-istrskim-zajtrkom/
https://podjetnik.aktualno.si/nebesa/
