Učinkovito upravljanje s spori je za podjetje enako pomembno kot katerakoli druga poslovna strategija.

Kljub temu se mnoga podjetja pri nas s tem vidikom poslovanja na sistematičen način skorajda ne ukvarjajo.

Spori, v katere se zapletejo podjetja, slednja prizadenejo tako stroškovno kot časovno, posledično pa zaradi tega pogosto ne dosežejo zadanih poslovnih ciljev. Zato bi morala podjetja večji poudarek nameniti učinkovitemu upravljanju s spori in ta vidik tudi vključiti v svojo poslovno strategijo. Pravočasna ocena pozicije, ki jo ima podjetje v določenem konfliktu in možnosti, ki jih ima za dosego optimalnega uspeha, so izjemnega pomena za nadaljnje delovanje podjetja. Tako lahko izbira najbolj primerne poti za rešitev nastale situacije podjetju prihrani stroške, povezane s sodnimi postopki; spor lahko v najkrajšem možnem času razreši in s tem odpravi ovire za nemoteno poslovanje. Zato je pomembno pravočasno zaznavanje in ocena spornih situacij ter sistematično usmerjanje reševanja sporov v bolj fleksibilne in prijazne alternativne postopke.

⚠ Prihranite – 13.000 evrov in 3 leta ⚠ 

Alternativni postopki reševanja sporov prinašajo podjetjem veliko prednosti, med katerimi velja izpostaviti tri izjemno pomembne. V primerjavi s pravdanjem na sodišču je postopek bistveno krajši;  mediacija npr. v povprečju traja tri ure, arbitraža nekaj mesecev, sodni postopek pa traja do pravnomočnosti vsaj tri leta – časovni prihranki so torej izjemni.

Podjetjem tovrstni postopki že zaradi hitrega reševanja prinašajo tudi neposredne denarne prihranke, praviloma pa si stranke v sporu nastale stroške tudi razdelijo. Po raziskavi, ki je bila izvedena v EU, v kateri so sodelovale vse države članice, med njimi tudi Slovenija, je povprečen prihranek v mediaciji 13.000 evrov, izračunan na povprečno vrednost spora.[1]

Izjemna prednost postopka je tudi zaupnost, ki jo pri nas zagotavlja zakon. Za razliko od sodnih postopkov, ki so javni, kjer dostikrat pride tudi do “javnega pranja umazanega perila” med sprtimi stranmi, se to v alternativnih postopkih reševanja sporov ne more zgoditi. Postopki so popolnoma zaupni. To je izredno pomembno za gospodarske spore, saj tako podjetje ne tvega razkritja poslovne strategije ali poslovnih skrivnosti, kar dejansko terjajo pravila pravdanja.

Vrste postopkov alternativnega reševanja sporov

Alternativno reševanje sporov je v svetu stalna praksa podjetij, saj se z njimi ognejo dolgotrajnim, dragim in izčrpajočim sodnim sporom. Za tovrstne postopke se v tujini še raje uporablja izraz primarno reševanje sporov, saj so to postopki, po katerih stranke najprej posežejo. Pri uporabi alternativnih postopkov velja pravilo ”čim prej, tem bolje”, torej v zgodnejši fazi spora jih uporabimo, večja je verjetnost, da bo spor uspešno rešen. V ZDA, ki je zibelka alternativnih postopkov, na sodiščih rešijo samo 1 odstotek gospodarskih sporov, pri nas je situacija ravno obratna, zgolj peščica se jih ne reši tam. Podjetja lahko izbirajo med različnimi vrstami postopkov, najpogosteje posežejo po mediaciji, zgodnji nevtralni oceni, arbitraži in specializiranih potrošniških postopkih, vedno bolj pa se uveljavljajo tudi hibridni – kombinirani postopki.

Mediacija

Pri mediaciji mediator posreduje med obema stranema v sporu in jima pomaga do sporazumne rešitve spora. S pomočjo posebnih metod in tehnik postavljanja vprašanj, ločenega sestajanja z vsako stranko posebej ter s pomočjo ocenjevalnega pristopa, preko vprašanj, stranki pripelje do sporazumnega dogovora ali vpogleda, kako stranki kaže, če bi se spor nadaljeval po sodni poti. Mediator tako še vedno ne odloča o ničemer, le posreduje.

Zgodnja nevtralna ocena spora

Ta postopek stranki pomaga razumeti, kakšen je njen trenutni pravni položaj in kaj lahko realno pričakuje v sodnem postopku, saj gre za neke vrste simulacijo sojenja, ki jo praviloma izvajajo nekdanji sodniki najvišjih stopenj. Nevtralni ocenjevalec se mora o verjetnosti izida spora izreči zelo konkretno, v odstotku, oziroma, če stranka to posebej zahteva, opredeliti tudi razpon, v katerem je priporočljivo, da se stranka poravna. V praksi se nevtralne ocene pretežno poslužujejo gospodarske družbe in sicer najpogosteje takrat, ko so predmet spora visoke denarne vrednosti ali zapletena strokovna vprašanja. Nevtralna ocena je za stranke test realnosti in jih pogosto preseneti, saj same svoj položaj ocenjujejo bistveno drugače, praviloma bolje, kot pa ga oceni nevtralni ocenjevalec. V tem je tudi največja dodana vrednost nevtralne ocene, saj stranki omogoči pripravo pravilne strategije reševanja spora in s tem tudi povečuje njeno možnost uspeha.

Specializirani postopki reševanja potrošniških sporov

Gre za spore med fizičnimi osebami in podjetji, ki nastopajo kot ponudniki storitev na trgu (npr. trgovci, zavarovalnice, mobilni operaterji ipd). Primer takšnega spora je npr., ko kupec ugotovi, da je kupil izdelek z napako in v postopku reklamacije poskuša doseči zamenjavo izdelka ali pa vrnitev kupnine, vendar prodajalec na to ne pristane. Izbira izvajalca potrošniških postopkov je obvezna za podjetja, ki delujejo na področjih telekomunikacij, pošte, energetike, transporta, bančništva, zavarovalništva, upravljanja investicijskih skladov, plačilnih storitev, potrošniških kreditov in lizingov. Njihovo sodelovanje v izvensodnih postopkih za reševanje potrošniških sporov je po zakonu obvezno, zato soglasja potrošniku za tak način reševanja spora ne morejo oziroma ne smejo odreči. Tovrstni potrošniški spori so za potrošnike praviloma brezplačni, saj stroške spora vedno nosi podjetje. Pobudo za začetek postopka lahko vloži le potrošnik, medtem ko je ponudnik ne more vložiti. Postopek steče takrat, ko se obe strani, torej potrošnik in podjetje, strinjata z reševanjem nastalega spora s pomočjo specializiranega potrošniškega postopka, so kratki in pogosto potekajo on-line.

Arbitraža

Arbitražni postopek še najbolj spominja na sodni postopek, saj udeleženci prepustijo odločanje o sporu določeni osebi ali osebam – arbitrom oz. arbitražnem senatu in se vnaprej zavežejo, da bodo spoštovali doseženo odločitev. Arbitražna odločba ima moč pravnomočne sodbe. V praski se vedno bolj pogosto uporablja pospešena arbitraža, kjer o zadevi odloča en sam arbiter, postopek je v celoti pisen, roki za zaključek pa kratki.

Kombinirani postopki

Vedno bolj priljubljeni postajajo tudi kombinirani postopki mediacije in arbitraže, ‘med-arb’ in ‘arb-med’, ki združujejo najboljše od obeh vrst postopkov. V obeh primerih sta funkciji arbitra in mediatorja združeni v eni osebi, ki ali med strankama najprej mediira in če do sporazumne rešitve spora ne pride, na koncu o sporu odloči z arbitražno odločbo ali pa o sporu najprej odloči, arbitražno odločbo zapečati in poskusi še z mediacijo.

O sporih je treba razmišljati, še preden nastanejo

Za podjetja je najbolj pomembno, da o načinu reševanja spora razmišljajo že takrat, ko sklepajo pogodbo. Ko enkrat stranki prideta v spor, se ne moreta več dogovoriti o ničemer, niti o tem, kako bosta rešili spor. Takšni situaciji se lahko izogneta z vnosom ustrezne klavzule o reševanju sporov v pogodbo. Klasična klavzula: “V primeru nastanka spora bosta stranki spor predložili v reševanje pristojnemu sodišče v …” ni obvezna in jo lahko zamenja klavzula, v kateri se stranki dogovorita, da bosta spor reševali v alternativnem postopku. Pomembno je vedeti, da se s tako klavzulo lahko izključi pristojnost bodisi domačega bodisi tujega sodišča.

Vzorčne klavzule za vse vrste sporov so dostopne na naslovu www.ecdr.si

Uroš Petohleb, direktor Evropskega centra za reševanje sporov 

[1] “The cost of non ADR – Surveying and showing the actual cost of intra-community commercial litigation“, ADR Center, Italy, funded by the EU.