Ljudje smo nagnjeni k popreprostenju pravil, ki nam menda urejajo življenje, in jih celo prikazujemo s števili.
Na primer: za obvladovanje nove veščine je potrebnih 10.000 ur. Res? Astronavti najbrž več, ribič manj.
Za oblikovanje nove navade potrebujemo 21 dni. Res? Manj, ko je boleča in manj ko je treba trpeti, manj potrebujemo.
Obstaja 16 tipov osebnosti. Veliko? Ali premalo?
Paretovo pravilo 80-20, ki je zagotovo precenjeno, na primer: 20% strank nam ustvarja 80% prihodkov.
In še Mehrabianovo pravilo 7-38-55, ki trdi, da se velika večina pomena pogovora sporoča s tonom glasu in govorico telesa. Javnost se ga je oprijela, pridigajo ga razni coachi, trenerji in bleferji, kot bi bilo božje sporočilo in je postalo urbana legenda. Kot tudi večina gornjih.
Pravila so dobra, dokler ne najdemo boljših. Udobno je, da se naslonimo nanje, ampak niso dokončna in sveta in črviček nezaupanja naj bo vedno prisoten v nas.
Pa opevano Mehrabianovo pravilo drži?
Znanstvenik ga je zasnoval v 60-tih letih in posebnih pogojih in za določen namen, ne za univerzalno uporabo, kot ga zdaj radi pridigajo. Izvedel je le dve študiji, v katerih je sodelovalo istih 30 ali 37 oseb in nato povezal in posplošil ugotovitve. Skratka, za študijo primerno, za univerzalno rabo dvomljivo.
Študija ni upoštevala kinetike pogovorov, obrazne mimike, porekla, zgodovine, temperamenta govorcev, ironije ali komičnosti v govoru in podobno. In bila je izvedena v sterilnem, neživljenjskem laboratorijskem okolju.
Zaradi posplošenja ugotovitev in njihove nekritične aplikacije so učili in še učijo napačne in preveč poenostavljene stvari, na primer prekrižane roke ženske sogovornice ne pomeni brezpogojno zapiranja osebe pred vašim sporočilom, ampak jo morda zebe, ne ve, kaj bi z rokami ali pa si podpira velika prsa ali skriva dekolte ali popackano kravato.
Celo Mehrabian sam je zapisal: »Upoštevajte, da so bile ta in druge enačbe v zvezi z relativno pomembnostjo verbalnih in neverbalnih sporočil izpeljane iz eksperimentov, ki se ukvarjajo s komunikacijo občutkov in odnosov […]. Razen če komunikator govori o svojih občutkih ali stališčih, te enačbe niso uporabne.«
Če bi besede res predstavljale samo 7 % komunikacije, zakaj bi se moral kdo učiti tujega jezika? Moral bi biti sposoben priročno krmariti po kateri koli tuji kulturi s kimanjem, krotkim nasmehom in občasnim udarcem po prsih. Ampak dober prevodni slovar pomaga pri več kot 7 % človekovega pomena.
Pravilo 7-38-55 obljublja uvid v vsak pogovor, vendar so te obljube ob natančnejšem pregledu nezanesljive.
Verbalni in neverbalni vidiki komunikacije so zelo pomembni, vendar jih ne moremo kar zakleniti v nek številčni paket. Pozornost je potrebno v pogovoru nameniti tudi kontekstu, okoliščinam, osebnosti sogovorca, in času.
Komunikacijski znaki se nam kažejo v snopih in jih lahko redko ločeno zajemamo in v sebi procesiramo. Ampak razni trenerji učijo, da človek, ki vas med pogovorom ne gleda v oči, laže ali je vsaj neiskren. Možno, ampak ne nujno. Morda prihaja iz kulture, kjer se gosta ali starejšega ne gleda v oči. Ali pa je zgolj sramežljiv. Ali je prikriti avtist. Ali kaj četrtega.
Namigi oziroma signali so v skupinah, v snopih, in ne moremo dati prevelikega pomena enemu samemu. Celostno moramo upoštevati ton, obrazno mimiko in druge signale govorice telesa – in da, izgovorjene besede – vsakega pogovora.
Pomembna je konvergenca: ali se besede ujemajo z neverbalnimi signali, ki jih zaznavamo?
Psiholog Thompson je nekje zapisal: »Ko poskušamo razumeti druge, ena sama poteza ali komentar ne pomeni nujno nekaj. Namesto tega nam te teorije omogočajo, da se bolj zavedamo in opazujemo, da bi bolje razumeli, kaj se dogaja.«
Udobno je živeti z zavestjo, da nam znanost lahko ponudi natančne formule za reševanje zapletenih življenjskih situacij, vendar so takšna, posplošena popularna pravila lažna tolažba.
Če ostanemo pri razumevanju medčloveške osebne komunikacije in pravila 7-38-55, lahko ugotovimo, da so za dobro razumevanje potrebni radovednost, empatija, dojemljivost in čustvena inteligenca za pogovor.
Ni številčnega pravila, s katero bi to lahko obvladali. Po drugi strani pa nam je lahko v tolažbo, da nismo ukleščeni v nekakšno formulo in da mora vse potekati v njenem okviru.
Ostaja nam kreativnost, tudi pri pogovorih, in možnost našega videnja signalov in njihove interpretacija.
