Že otroci vedo, da imajo barve v našem življenju poseben pomen. Mi sami se odločamo, ali bomo izbrali paleto barv, ali pa bomo – kot neopazna miška – živeli v sivini ali morda celo izbrali popolno temo. Pred kratkim je moja hčerkica z vodenimi barvicami v naravi veselo slikala in res mi je bilo v veliko veselje, da tako uživa v svojem izražanju. Samo za hip sem pogledala vstran in v trenutku bile njene dlani pobarvane z vsemi barvami. S takšnim užitkom jih je odtiskovala na papir in opazovala svojo umetnino in svoje čudovite dlani. Tako je bila ob tem igriva, sproščena in srečna, da je tudi mene prevzel občutek zadovoljstva in veselja. Prežala sem na njen naslednji korak. Na moje začudenje si je roke začela barvati do komolcev in še z večjo navdušenostjo opazovala barve, ki so se prelivale na njeni koži. Pa vendarle mi to kot mami ni dalo miru in sem jo vprašala, zakaj to počne. Tako prikupno in z iskricami v očeh me je pogledala in mi dala najboljši odgovor: “Mami, življenje je mavrično!” Je tudi vaše tako?
Na ta svet ste prišli, da izkusite barve, da delujete in se okopate v pisani paleti vseh barv – ne le v posameznih odtenkih. Na tem svetu ste, ker se je dejansko zgodil čudež, da ste prav vi tisti, ki ste dobili to izjemno priložnost. In ne glede na vse, si lahko priznate, da ste edinstveni in da imate na svoji poti rasti izključno sami sebe. Na tem svetu ste s točno določenim namenom. Ustvarjeni ste za uspeh na katerem koli področju. Zato ni vseeno, kako živite in kako delujete. Nihče na tem planetu ni takšen kot vi. In nihče nima točno takšne kombinacije naravnih talentov kot jih imate prav vi. V sebi imate zakladnico potencialov, s katerimi ste se rodili, da tukaj pustite svoj pečat. In šele ko jih odkrijete in jih začnete razvijati v svoja močna področja, lahko postanete ustvarjalci svojega življenja na vseh področjih in zaživite svoje poslanstvo.
S prijateljico Vesno sva se srečali po zelo dolgem času.
Še pred desetletjem je bila polna energije, pozitivno naravnana in usmerjena v svojo prihodnost in vidno srečna. Začenjala je kariero v prvi službi in si tudi kmalu ustvarila družino. Novih delovnih izzivov se je nadvse veselila in jih sprejemala z navdušenjem. Veljala je za zelo uspešno uslužbenko in njen vodja jo je malodane oboževal. Sedaj pa mi je na moje presenečenje zaupala, da v svojih poznih tridesetih ne najde več navdušenja nad nobenim življenjskim področjem. Kaj je torej šlo narobe? Kaj je povzročilo tako drastično spremembo? Opisala mi je, kako pust je njen vsakdan. Nezanimiv. Vso energijo porabi za to, da bi zadostila pričakovanjem drugih, opravlja naloge, ki jih mora, pri tem pa pozablja nase. V službi je dobila novega vodjo, a nihče je pravzaprav ne opazi, kaj šele, da bi poznal njene občutke, odkrival v njej talente in iskal priložnosti za njen razvoj. Zjutraj vstane, se v naglici uredi, pripravi otroke za v vrtec, se vznemirja zaradi časovne stiske in vse logistike, v zadnji minuti prihiti v službo, ki jo opravlja v stresnih okoliščinah, se ob tem ne spomni, kdaj je sploh imela kakšen odmor, kdaj je sploh kaj popila in pojedla; takoj po službi gre po otroke, pozno popoldne skuha kosilo, ob tem pospravlja, se ukvarja z otroci, še opravi kakšno nujno delo za službo, se ponovno vznemiri zaradi časovne stiske in vseh obveznosti do konca dneva in zvečer strašno utrujena pade v posteljo. Nato se ves postopek ponovi, znova in znova, vse dni v letu. Kakšna ubijalska rutina! Kje so ostale njene želje, cilji, čas zase in počitek? Vse njene nekdanje barve na obrazu so zbledele. Prenehala je resnično živeti in njen vsakdan je bil brez prave energije, brez izzivov, brez sanj in podoben dejanskemu životarjenju. In to pri poznih tridesetih, najlepših letih za ustvarjalnost? Resnično je izgubila svoj smisel, fokus in strast.
Ko postanejo varna služba, gospodinjska in družinska opravila naš edini cilj, izgubimo svoj smisel.
Ko si ne postavljamo več izzivov in ko ne mislimo več na svoje cilje in želje, hitro postanemo brez upanja. In naenkrat izgubimo svojo pristnost. Pomembno je, da se začnemo zavedati svojega najvišjega namena in ga ponovno začnemo uresničevati. Čisto vsak od nas ima v sebi edinstveno kombinacijo naravnih talentov, svoje poslanstvo na tem svetu in svoj namen v življenju. Šele ob tem zavedanju začnemo živeti polno. Prijateljica je zaradi neprestanih skrbi za druge izgubila smisel življenja in je živela brez navdušenja in strasti. V njej ni bilo več hrepenenja, upanja in veselja. In zato je postopoma začela izgubljati sebe. Ker je živela brez navdušenja, tudi za svoje delo ni bila več motivirana in ni mogla izkazati nobene zavzetosti.
Prijateljici sem pomagala ponovno najti potenciale, ki jih je imela globoko v sebi in spomnila se je na čas, ko so jo obdajale barve. Spomnila se je trenutkov, ko je resnično delovala od znotraj navzven in bila navdušena nad svojimi sposobnostmi in življenjem. In da je z navdušenjem in s strastjo opravljala delo, v katerem je bila resnično uspešna. Da je pri tem izrazila vse svoje naravne talente in živela polno. Začutila je, da je bilo to delo njeno poslanstvo, njeno resnično veselje. Kljub vsakodnevnim naporom je začela zopet zaupati vase in zopet je pridobila občutek samozavesti in vrednosti.
Samozavest pridobimo, ko zaupamo vase, ko nas prevzame notranja umirjenost in ko resnično vemo, kdo dejansko smo, da smo samemu sebi dovolj in v veliko oporo. Zaradi samozavesti postanemo pogumni. Ta pogum nam pomaga, da si brez zadržkov najdemo čas zase in poiščemo delo, ki ga resnično želimo opravljati in nas izpopolni.
Prijateljica je spoznala, da so strast, navdušenje in zaupanje vase naravne vrline, ki jih potrebuje prav vsak dan, če želi živeti srečno. Vse to je bilo v njeni zavesti prisotno ves čas, vendar zatrto, sedaj je to izrazila in z vso pravico danes živi radostno in zabavno in ni več nagnjena k temu, da se zgolj spominja, kako pozitivna in pristna je nekoč bila.
Prav vsak dan moramo biti v prvi vrsti odgovorni do sebe, razumsko razmišljati o tem, kaj si želimo in kaj potrebujemo. Zelo pomembno je, da o sebi razmišljamo jasno in pozitivno. Vsak trenutek preživimo polno in ga izkoristimo po svojih najboljših močeh. Zaradi izkušenj, ki jih doživimo v življenju, postajamo vedno bolj spretni in sposobni. Izzivi, pa naj bodo pozitivni ali negativni, nas utrdijo in pomagajo k naši rasti.
Verjetno se vsi zavedamo dejstva, kako kratko je pravzaprav naše življenje in da lahko njegovo minljivost spremljamo kot živo predstavo. Izkoristimo to izjemno priložnost in izboljšajmo svojo predstavo o sebi tako, da začnemo upoštevati naše želje, misli, občutke, potrebe, cilje in vizije. In bodimo vztrajni, da te značilnosti upoštevajo tudi drugi ljudje, ki jim namenjamo svojo pozornost. Tudi naš vodja in sodelavci v službi.
Prijateljici ni bilo več vseeno, kako živi in dela. Po desetletnem »spancu otopelosti« je bila ponovno sposobna poskrbeti zase, zopet je slišala v sebi glasove in globoka sporočila in v službi pogumno izrazila vse svoje talente. Njen vodja je postal navdušen nad njeno energijo in ji pomagal pri njeni rasti, pri tem pa se je razvijal tudi sam.
Prepričana sem, da se v vsakomur od nas skriva strast do življenja in prav ta strast nam življenje obogati in napolni z energijo. Ko se končno zavemo svojih potencialov, spoznamo, da si tudi mi zaslužimo najboljše v življenju. Ko po poti življenja hodimo z odprtim srcem, lahko dosežemo vse, na vseh področjih.
Lili Knafelc
